Kulturni center Maribor 2019
Piše: Matej Krajnc
Če vprašajo bubo, kaj je njen življenjski cilj, pove brez odlašanja: živeti v knjigi Laure Ličer. Njen vzorčasti svet premore že precej drugih bitij, od znakov zodiaka naprej, tokrat pa smo priča čisto posebni zadevi, ki vam bo nabrusila oči in ušesa, duh pa ponavadi tako ali tako komaj čaka na kaj svežega. Če v to dvomite, berite naprej. Če ne dvomite, vseeno berite.
Zgodba o nastanku pričujoče knjige gre nekako takole: Laura je eno leto ustvarjala slike na platna večjih dimenzij – 100×70 cm – in tako je naposled nastal cikel dvanajstih slik. Sama je zapisala: »Cikel 12 slik se spogleduje s tematiko sobivanja, rdeča nit pa je domišljijski odnos med svetom žuželk in njihovo okolico – pa naj gre za druge živalske vrste, predrznega človeka ali širše – vesolje samo.« Rezultat enoletnega dela je nato razstavila na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, vsaka naslednja razstava pa naj bi prinesla še nekaj več, nekaj interdisciplinarnega, kar je dotične bube, kot jih je avtorica poimenovala, povezalo s svetom literature.
K sodelovanju je povabila ducat pisateljic in pisateljev, vsako/vsakega z bubo po izboru, nakar so vabljene in vabljeni k izbrani bubi pristavili svoje besedilo, dolgo približno eno stran. Ducat besedil, ki so nastala, je zelo raznolikih; to niso klasične pravljice, ki so oživele na Laurinih slikah, kot bi morda pričakovali, ampak vse kaj drugega. V pisani paleti besedil srečamo najrazličnejše svetove in tokove misli, kar seveda postavlja koncept žuželk Laure Ličer trdno v interdisciplinarni svet umetnosti, ki ne gleda zgolj vase, v omejeno pokrajino, ampak se širi na vse strani, skozi platno v besedo in nazaj, pa še naokrog sproti kaj pobere. Kombinacija (inspirativne in eksperimentalne) literature in ilustracij se je izkazala za posrečeno, kar se je sprva manifestiralo na literarnem večeru/razstavi v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani, zdaj pa dobiva novo, knjižno dimenzijo med temi platnicami. Tudi imena, ki so se odzvala, govorijo zase, gre za uveljavljene ustvarjalke in ustvarjalce, kar naštejmo jih: Marjanca Kočevar, Breda Smolnikar, Barbara Jurič, Luna J. Šribar, Sara Špelec, Bojan Meserko, Sekumady Conde, Mirjam Gostinčar, Breda Malus, Majda Kne, Domen Bertoncelj in Miha Praprotnik. Njihovo literarno sobivanje z bubami je zaživelo tudi v živo, kar pomeni, da je knjiga, ki je pred vami, skorajda predestinirana za specialna popotovanja in, če povemo po pravici, Laurine bube nikakor niso nenačitane.
Že zelo bežen pogled na slike, ki so tokrat ilustracije, pove, da imajo Laurine bube poleg načitanosti tudi značaj, vsaka zase. Slog je prepoznaven, ličerski, a kljub temu je v teh slikah/ilustracijah nekaj novega, svežega, kar je seveda imenitno; imenitno je namreč opazovati čustveno pahljačo Laurinih bitij, od ptička, ki je videti nekolikanj otožen ali vsaj zamišljen, morda pa zgolj na preži, ko vidi, da nekdo opreza, do ljubečih pogledov nekaterih bub; kako gledajo druga drugo in nas, ki jih študiramo in beremo.
Za vse, ki imate fobijo do žuželk (in sem sodim tudi sam), je tale knjiga najboljše zdravilo. Zdravilo za strah, kot je nekoč zapisal Boris A. Novak, pa tudi zdravilo za različne predsodke, ki se pojavijo v nas in med nami. Svet bub za njih ne ve. Svet besed tudi ne. Tam smo vsi enaki, bubasto-vzorčasti in posajeni med črke, ki nam lahko marsikaj odkrijejo. Denimo zvestobo. Sanje. Srečo. Vabilo iz žametne gore. Školjke. Ali pa zgolj zgodbo, ki jo ima vsak izmed nas in jo tako ali drugače prenaša po svetu. Dobrodošli torej v bubasto-vzorčasti svet Laure in njenih pisateljskih sopotnic in sopotnikov. Vanj se boste, o tem ni dvoma, z veseljem znova in znova vračali.
iz spremne besede