Piše: Matej Krajnc
Columbia 2020
Saj smo vedeli, da nas bo stari vrag spet prehitel. Dobil je Nobelovo in snemal stare standarde … precej dobro, na svoj bluesovski, krakajoč način, ki je v že utrujene standarde vdihnil nekaj prepotrebnega življenja. Izdal je celo trojni album standardov, da so še tisti najbolj naklonjeni rekli: preveč!, a to je vedno počel in nas sploh ne bi smelo presenetiti. Spraševali smo se, ali bo še kdaj posnel kaj avtorskega, ker po albumu Tempest (2012) ni dal od sebe nič kaj podobnega in se je zdelo, da je morda celo zaključil svojo neverjetno uspešno in v zadnjih triindvajsetih letih tudi spet izjemno relevantno avtorsko pot. Sam Dylan je take namene zanikal, vendar do letošnjega koronskega udarca ni objavil ničesar, kar bi utišalo govorice. Potem pa je prišla sedemnajstminutna epska pesem Murder Most Foul in nam zaprla kljune.
O plošči Rough And Rowdy Ways, ki je izšla v začetku junija, sem že obširno pisal, vendar je stari lisjak ploščo sprva izdal zgolj v digitalni obliki in kot zgoščenko. Na vinilko je bilo treba počakati do 17. julija. Se pesmi z vinila slišijo še bolj udarno, še bolj relevantno? Treba je reči, da se slišijo zlasti bolj “analogno”, “klasično”, kar je pri albumu, kot je tale, seveda spet svojstvena prednost. Koncept vinilke je podoben kot pri Blonde On Blonde, čeprav ne gre za dvojni album, pač pa za enojca, razdeljenega na dve plošči, četrto stran pa docela zaseda že omenjena Muder Most Foul. Pa ne, da bi druge pesmi bile kratke; niti pomotoma.
Od uvodne I Contain Multitudes do zaključne Murder preko mojstrovin, kot so False Prophet, Black Rider, Goodbye, Jimmy Reed, Crossing The Rubicon, Key West in I’ve Made Up My Mind To Give Myself To You Dylan ne popusti niti za milimeter – prepriča nas, da je še vedno največji poet lavreat med glasbeniki, pokloni se koreninam, tako glasbenim (Jimmie Rodgers, Carter Family, Bing Crosby, Jimmy Reed, različni Blind Willieji …) kot filmskim in literarnim, obenem pa nam v obliki starinskih bluesovskih zvokov naslika podobo sveta, kakršna je tu in zdaj in hkrati nas, ki še vedno sledimo Velikim Vodjem in gledamo parkirne ure. Ki smo krivi za lastno pogubo. Ki v njej celo perverzno uživamo. Osrednja pesem, My Own Version Of You, je tudi najpomembnejša pesem na plošči, Kennedyjem in drugim referencam navkljub, pošastna mojstrovina o človeški mentaliteti, ki svet spreminja v to, kar je. Ostaja tudi ena najpomembnejših in največjih Dylanovih pesmi nasploh. In tisti, ki vztrajate, da ni nikoli presegel albuma Highway 61 Revisited: jebite se! Ustvaril je še vsaj deset mogočnejših in relevantnejših, pričujoči pa je bržčas najmogočnejši in najrelevantnejši od vseh; pomislite samo: takšne ustvarjalne moči in modrosti, kot jo stari jarec izkazuje pri osemdesetih, zvečine nimajo pol mlajši od njega. In še eno prednost ima: vse je videl in vse preživel, če parafraziramo staro pesem (ne njegove). In ko se bodo “akademiki” naslednjič križali, kako lahko Nobelovo za literaturo dobi “pop pevec”, jim je treba nemudoma odvzeti akademsko titulo. Niso je vredni!