Piše: Matej Krajnc
LUD Literatura 2020
Maja Vidmar: Pojavi
“Tudi jaz imam otroke. / Hčerka me prosi, naj pišem / samo še vesele pesmi, / in ne vem, ali bi bilo / neodgovorno ali hrabro, / če bi jih lahko.” Poezija Maje Vidmar je že od vsega začetka zarezala v naš literarni (družbeni) prostor kot izjemno samohodna, izrazita pisava, ki pa se je po drugi plati vedno izmikala klišejem, ki so jih kritiki in recenzenti zlasti nekoč radi napenjali tovrstni poeziji: “lirizem”, “pretanjenost”, “intimnost” in podobni epitetoni so služili seveda predalčkanju v prid literarnoteoretskim razpravam, ker je bilo tako “lažje umestiti” določeno avtorico ali avtorja. S tem nočemo reči, da poezija Maje Vidmar ni intimna; seveda je, a nas tudi širše družbeno nagovarja, že z naslovom, ki napove rdečo nit pesmi. Iz zgornjih verzov je jasno, da ima avtorica v novi zbirki odprtih več polj izpisovanja vsakdanje resničnosti, njen samoironični ton pa je v skladu z dandanašnjikom; kako pisati vesele pesmi in kako v manj vesele pesmi vdihniti nekakšno želo, da namesto melanholičnih miniaturk udarijo v polno kot dejanski (lirični, a med vrsticami (samo)ironični in tudi satirični) dnevnik “pojavov”. Poglejte samo uvodno pesem Na trgu: “z naraščanjem logike / je arhitektura nad nami popuščala.” Besede so tiste, ki izmojstrijo sporočilo (in čustvo) in Maja Vidmar je s svojo “arhitekturo besed” ustvarila knjigo, ki skoz osebno izkušnjo in z neprizanesljivim (samo)ironičnim (tudi črnohumornim) nadihom marsikaj pove tudi o družbi (Vmes, Kadaver).
Peter Semolič: Robovi
Peter Semolič je pričujočo zbirko napisal leta 2018; lahko bi rekli, da v “prejšnjem svetu”, a tovrstno patetiko pustimo ob strani. Pesmi neverjetno dobro in sveže delujejo v “novem svetu”, ki je poln takih ali drugačnih robov … zdrave pameti, vsakdanjih presenečenj, premikanj, duhovitih opazk, črnega humorja … vse to najdemo tudi v Semoličevih pesmih, oblikovno skrbno urejenih, sporočilno z rdečo nitjo že omenjenega premikanja (čisto empirično krajevno, zbirka je nastajala v Lavrici in Kopru), pričakovanja, denimo v pesmih Sebček ob Rimskem zidu, Udeleženost in spoznanja (Črna vas). Če se bo zgodilo, kar se ima zgoditi, pesnik upa, da bo poleg, in pesnik je vedno poleg, tako ali drugače: “Obiskal si muzej iluzij: ni res, da / resničnosti ni več …” pravi v pesmi Sebček ob Rimskem zidu, a kakšna je ta resničnost in kakšni so njeni robovi; o tem se velja spraševati ob večkratnem branju, ki nas “iz Borovnice popelje naravnost v Pekel” (Tavriski), ki ne gre “od Murske do Kopra”, kot pravi stara pesem, ampak gre od besede do bralca, tako pesnik kot bralec pa se na koncu znajdeta na izhodišču, “spet tukaj”, v Črni vasi, z uganko, ki “nima enoznačnega odgovora”, a tudi vsakdanjost ga nima, zlasti ne dandanašnja. Pa da ne bi mislili, da gre za kakšno aktualistično zbirko. Kje pa; preberite jo čez 50 let, pa boste spet potovali od Črne vasi do Črne vasi, kot bi se vmes nič ne zgodilo.
Peter Semolič bere iz zbirke Robovi v dvorani Društva slovenskih pisateljev, julij 2020. Foto: Lenka Krajnc