Barbara Volčič: Počeni okvirji

Piše: Matej Krajnc

Založba Obzorja 2020

počeni

V pričujoči knjižici nas pričaka enajst “malih erotičnih prigod”. Če bi želeli interpretirati vsebino glede na naslovnico, bi po prebranem lahko rekli, da se ujemata – gre za nekakšen “terapevtski” učinek, tako za protagoniste kot za bralca, pa ne zgolj zaradi še vedno precej tabuizirane erotike pri nas (in po svetu, ko Instagram denimo večkrat tudi brez posebnega razloga cenzurira fotografije), pač pa tudi zaradi družbenih in osebnih okoliščin, zaradi katerih osebe/protagonisti/ke sploh vstopajo v taka razmerja. Ne gre za kake filmske dekadenčne prizore ponižanih in razžaljenih, tudi ne za “erotiko per se”, pač pa za zgodbe usod, v katere vstopa tudi erotika, zelo neposredno. V Taktiki že na začetku izvemo, da ima protagonist “lepega tiča”, vsaj misli tako, to je na prvi pogled edini adut, saj sicer njegov videz ni po “normi”, tudi dober plesalec ni, ne mišičast, skratka “bil je zafrustriran nič”. Kot tak s svojo fiksno idejo vstopi v pripoved. V Spremembi denimo srečamo vsakdanje opazke in družbene klišeje, iz katerih potem sledi zgodba: “Ta je pa res vredna greha,” so ponavljali. Protagonistke in protagonisti pričujočih zgodb niso nujno ljudje z roba, tudi ne nujno visoka družba, pač pa sleherniki, nekateri tudi uspešni, a vsak zase “nekaj ima” in precej drugega nima. Ena od protagonistk ima denimo štirideset let … Tri pike smo na koncu postavili z razlogom; bralec, pot naprej pa je tvoja. Čisto na začetku se znajdemo v kongresni dvorani, nato v (kongresnem) baru, različne situacije vodijo v različna (erotična) razmerja, ki so tudi nazorno opisana; avtorica ne leporeči, čeprav se večkrat poloti evfemizmov, da bi zgodbe ne izgubile literarnega, da bi ne postale cenene, a kljub temu je je marsikaj povedanega in prikazanega. O tej knjižici se bo govorilo; ponekod tiho, drugod glasno, a se jo bo bralo, čeprav morda na skrivaj, ker smo, kot rečeno, še vedno “bolj papeški od papeža” in prepričani, da se 1) določene stvari ne spodobijo, 2) kaj si bodo pa drugi mislili. Zanimivo bi bilo izzvati naše bralstvo, da sredi Tivolija odpre de Sada ali morda dandanes čisto nedolžno Moll Flanders, ali pa Tri hčere svoje matere, ki (še vedno) niso tako zelo nedolžne. In če je svojčas Ljubimec lady Chatterley pomenil višek pogrošnosti, smo dandanes v 21. stoletju, kjer se dolga tisočletja izročila krščanske krivde vendar morajo že enkrat umakniti življenju in usodam, kjer je legitimno vse, kar se ljudem zgodi; in ljudje nikakor nismo popolni. Smo pa erotična bitja. Zelo preprosto, kajne?

unnamed

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.