Piše: Matej Krajnc

Rocket 2017

Ko sem nedolgo tega pisal o Eltonovi avtobiografiji, sem se spomnil tudi na tole kompilacijo, ki je leta 2017 obeležila 50 let sodelovanja med njim in Berniejem Taupinom – zmagoviti dvojec, ki sprva bojda sploh ni želel delat hit singlov, ampak albume. Žal je s številnimi hit singli upadla kvaliteta in koherenca albumov; kdo se denimo spominja albuma Ice On Fire (1985) kot koherentne plošče? Nikita je bila uspešnica, album pa … smo pozabili, bolj ali manj upravičeno. Ali pa denimo Sleeping With The Past (1989)? Spomnimo se pesmi Sacrifice, sicer pa bi težko rekli, da gre za kakšno pomembno konceptualno delo. Elton je torej pretirano skromen; slavo, ki je prišla s hit singli, je dobro izkoristil, na albume, kakršne je delal konec šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih pa je nekolikanj pozabil. V zadnjem desetletju se spet spominja, a poslušalcev ne zanimajo več Eltonovi koncepti, denimo nekolikanj dolgočasen, a ne tako nezanimiv The Diving Board (2013). Tudi hit singlov ni več obilo (ali sploh ne), ostale pa so stare pesmi, ki so Eltonova zapuščina; žal talenta, ki ga nedvomno ima, ni bil sposoben preliti v dolgotrajno artistično relevanco, postal in ostal je pop ikona, tudi zaradi številnih ekscesov, ki so glasbo potisnili v ozadje, ko pa se je pojavila, se je v obliki osladnih balad, ki jih je pisal za filme ali risanke. Ali kar tako. Kdaj ste zadnjič kupili album Eltona Johna? Po letu 1975 je bilo redkokdaj zares vredno, čeprav smo jih kupovali, ja.

A priznajmo: Elton je bil vedno bolj singl artist, manj albumski. Tudi ko so njegovi albumi še imeli kaj povedati, je bila pozornost usmerjena v posamezne pesmi, že vse od drugega albuma z Your Song. Tako so tudi na zbirkah uspešnic zvečine singli, pesmi, ki so sicer bile na albumih, a so jih tako ali drugače “nosile”. Pričujoča kompilacija želi biti definitivna zbirka teh pesmi, zajeti želi celega abrahama. Če boste poslušali “navadno” različico, kot mi (vinil), boste opazili, da je največ pesmi iz zgodnejših let, na deluxe-različici s tremi zgoščenkami je spisek nekolikanj bolj poglobljen in če boste dobili to zadnjo, se vam obeta nekolikanj manj predvidljiv izlet. Če mene vprašate, je najboljša kompilacija Eltonovih pesmi še vedno The Very Best Of Elton John iz leta 1990, pri čemer seveda zamudite Levjega kralja, Lady Di in še kaj, a hej … ni sile. Diamonds na dveh vinilnih ploščah je takisto čisto dovolj dober uvid v Eltonovo dejavnost, čeprav je pri deluxe-različici morda nekolikanj bolj pošten. Precej si je tudi sam kriv, da nam danes njegove nove pesmi ne spregovorijo več; s svojim naprednim družbeno-političnim nazorom in izkušnjami na področju boja za enakost spolov (in proti poniglavosti rumenih medijev) bi lahko dandanes delal relevantne in tudi angažirane plošče. Lahko bi ostal pomemben, kot je denimo Willie Nelson ali John Prine. A šlo je, kot je šlo, in zdaj se je posvetil družini, kar je povsem legitimno. Njegov pretekli opus govori zase in v njem je zagotovo nekaj biserčkov. Ali pa diamantov. Kakor želite.