piše: Milan Novak

 »OKAMENELE NOSTALGIJE«

 

Preden se podamo v poezijo Ivana Kramarja, moramo poznati okoliščine njegovega pisanja. Pesnik Ivan Kramar je duhovnik. Zbirko Kameno more moramo razumeti v luči duhovnega. Avtor nas na to opozori že v prvi pesmi Bestjelesnost: »… Razlomit ću kolačić života, / odjahati u svitanje bestjelesnosti, / …« s čimer nazorno prikaže odhod v metaforičnost, v prispodobe, v imaginacijo gole duše.

Avtor s tiho besedo predanosti piše hvalnico ljubezni, tej neuničljivi energiji bivanja.

Skozi vso zbirko je napeljana nit doživljanja oblik življenja. Od angelskih podob brezbrižnosti, do brezdomčeve revščine. Vendar ljubezen domuje povsod. In Breze na putu za Burgkirchen so miselne podobe stvaritelja, ena izmed mnogih oblik ljubezni.

In se prelije, v čisto hotenje se skrči, v esenco hrepenenja. Kot privid in resnica hkrati se prikažejo vranci, nočni jezdeci predanosti: »Te noći / vranci su tutnjali mojom krvlju, / nebo je bilo samo moje. / … / Te noći / moja je duša bila / i puna i prazna.« (Vranci, str.37)

 

V želji ohraniti lepoto trenutka, avtor ustavi čas, doživljanje, podobo. Slika morja okameni, v njej odseva obraz sreče. (Kameno more, str.41) Na nek način s to pesmijo, s to mislijo, uokviri sliko ljubezni, kateri knjigo pravzaprav posveča.

Zbirko sestavljajo tri poglavja. V prvem (Bestjelesnost) pesniški subjekt prehaja v duhovno stanje. V drugem (Šapat duše) se prelivajo barve ljubezni in kamnijo v slike, v tretjem (Nebeski glas) se pesniški subjekt vrača v zemeljsko okolje. Začuti se nostalgičnost in bolečino ločitve, kar pred Kristusa polaga kot greh. Znova se predaja Gospodu, v vsej svoji podobi.

Potovanje skozi večne ljubezni avtor zaključi s prispodobo o grobu, kamor zakoplje še živa hrepenenja. Na ta način smiselno zaokroži zgodbo v knjigi, metaforično pa jo ohrani živo, a le na oni, drugi strani življenja.

Ivan Kramar je hrvaški pesnik z mnogimi mednarodnimi izkušnjami, o kakovosti njegove poezije pa priča tudi dejstvo, da je pesniško zbirko Kameno more uredil in zanjo napisal spremno besedo Luko Paljetak, priznani hrvaški akademik.