Piše: Matej Krajnc
Big Trilby Records/Sony, 2019
Jeff Lynne nadaljuje glasbeno popotovanje z imenom Jeff Lynne’s ELO, kjer pod eno kapo združuje dediščino svoje znamenite zasedbe in solistične kariere. Plošča sledi studijski Alone In The Universe (2015) in koncertni Wembley Or Bust (2017), zvok pa je zvečine tipično lynnovski, tak, kot ga poznamo z mnogih plošč iz osemdesetih in devetdesetih, denimo Mystery Girl Roya Orbisona ali Full Moon Fever Toma Pettyja, ki ju je produciral, bržčas pa se spomnite tudi njegovih ELO-jevskih uspešnic Rock’n’Roll Is King ali Hold On Tight, kjer slišimo njegove znamenite zvočne plasti. Tudi na novi plošči je še vedno prisotno spogledovanje z beatlovskim melodičnim izročilom, ki je Lynna morda najbolj zaznamovalo; prijateljstvo z Georgeom Harrisonom je rodilo tudi bend Traveling Wilburys, ki je leta 1988 pomenil pravo osvežitev na sceni bombastičnega, s težkimi produkcijskimi posegi zaznamovanega štadionskega in postdiscoidnega zvoka osemdesetih.
Franšiza Lynne/ELO tudi tokrat prinaša še več tistega, kar se od nje pričakuje – zvočne plasti, kjer sporočilo samo ni v ospredju, a saj od Lynna tudi ne pričakujemo, da bo Dylan; pričakujemo melodije, ki ostanejo v ušesih, zvoke akustičnih in električnih kitar, ki se značilno prepletajo in posebno produkcijo tolkal (t. i. “mehki bobni”), ki podlagajo pesmi. Pokrajina je zvečine baladna, v teh poglavjih plošča doseže tudi svoje najboljše trenutke (Help Yourself, Down Came The Rain, Losing You), tu pa je tudi vedno prisotna vesoljska/znanstvenofantastična nota, vidna že na ovitku (pisan leteči krožnik je zdaj postal že logotip Lynnovih plošč s franšizo ELO) in v naslovu pesmi Sci-Fi Woman, kjer se Lynne čudi, kako se je spremenil svet, odkar je “ženska iz znanstvene fantastike” zašla v njegovo življenje. Sprememba sveta je tudi ena rdečih niti pričujoče plošče, z njo nostalgija (Time Of Our Life) in zavedanje stare modrosti “panta rhei” (zaključna Songbird). Nova plošča Jeffa Lynna je torej še eno poglavje v dolgi zgodbi njegovih zvočnih popotovanj, ne gre pa za prelomno ploščo, ki bi redefinirala ali pretuhtavala njegovo umetniško pozicijo na dandanašnji sceni. Gre zgolj za potrditev, da ta še vedno drži.