Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor, 2020, spremna beseda Denis Poniž

Čas ne čaka; v novi zbirki Andreja Lutmana je zvrhan in sliši se zelo domče, dandanašnje, cajtgajstovsko; pa vendar Lutmanova literatura ni nikoli ciljala zgolj (ali sploh ne) na mimetično popisovanje sveta, vedno je iskala globino zvrhanega časa, mentalitete in kroženja zgodovine. Čas je tako zgolj faktor – vseobsegujoč, vseposredujoč, ključen, a bistvene so besede v tem času, kako se formirajo, kaj pomenijo, kako pritekajo in se iztekajo, kako se oblikujejo in kako postanejo zvrhane. Na vse to seveda ni dokončnega odgovora, sicer bi lahko pod poezijo naredili križ. So pa odgovori, ki se vsakič znova zapisujejo, tuhtanja, ki imajo tehtno in v štirideset let pesniškega dela ukoreninjeno bivanjsko podstat, gre skratka za poezijo, kot v spremni besedi ugotavlja tudi dr. Denis Poniž, ki ni zgolj živa, ampak zlasti živi in pesnik živi to poezijo. Že na hrbtni strani beremo verza: sence / hočem. Nadaljujeta se v Srečanje, kjer je korak “stisk razdalje. / Skisanje bližine v vrtinec; (…)” In Andrej Lutman se srečuje s prečutimi nočmi, s smrtnicami, krajinami, grenkobo, dvopičnicami, speljankami, zapesnjenkami in drugi oblikami poetične besedne tvarine, ki je hkrati ontološka tvarina, ki je pesem. Iz besede. Kar je največ in največ vredno.

Obsežna zbirka je razdeljena v več razdelkov, točneje v deset, med njimi sta dva dodatka kot vrivek in zaključni razdelek Pesem za hrano, kjer srečamo železnega piščanca, ustrahovanje s škiljenjem, svetlice in mrtvice, vzdevkanje in za čisti konec še prehranski dodatek … Čudežno ironijo sveta in besed, ki jih Lutman veže v nove, sveže besedne zveze, črke pa v nove besede, ki oblikujejo pesniški svet zvrhanega časa. Pesmi so raznorodne, tudi oblikovno, od trivrstičnic do daljših (Poved o tolarju …), od parodije ljudskih balad kot nove pesniške oblike (predalpska poležnica Lepljenka kot davorija) do bodisi levo ali sredinsko poravnanih, krepkih in ležečih postavitev besed znotraj pesmi, kot da se s tem prebira vest sveta, zdaj težka, zdaj lagodna, zdaj samoironična, nikoli pa banalna – in to se tudi zares dogaja; Lutmanova zbirka postane kompleksna pesmarica časa, kjer besede zamenjajo urne kazalce, a kjer se urne postavke nikoli ne morejo meriti z etičnim presežkom. Ta je v ospredju kot osnovna moralna (etična) drža pesnika, ki časa ne more prehiteti ali ga odvrteti, lahko pa se z njim ves čas meri in ga pretuhtava, lahko se mu upre z besedo. In četudi ga sonce noče, čeprav raja v zlepljeno tujost, na koncu “sik sija zaorje v zoro”, naša dolžnost pa je, da knjige na tej točki ne odložimo, ampak jo šele začnemo brati. Pesem: spev v ploskvi. In zvrhan čas življenja besed.