Piše: Andrej Lutman
Lidija Štampar Smeh na pogrebu
Kulturni center Maribor, 2020
Lidija Štampar je rojena Mariborčanka. Življenjska pot jo je vodila na potovanja po Evropi od Nemčije, kjer je tudi delala, do držav bivše Jugoslavije, obiskala je tudi Francijo in še nekatere evropske države. Njeno prvo srečanje z umetnostjo je doživela kot igralka, kasneje pa se je posvetila pisanju. Precej je tudi prevajala in poučevala tuje jezike. Svojo prvo knjigo je objavila v srbskem prevodu z naslovom Štamparija nade oziroma Tiskarna upanja. Ukvarja se tudi s pisanjem aforizmov ter nastopa na različnih mednarodnih in domačih festivalih poezije.
Na naslovnico njene slovenske prvenke je Karina Štampar postavila mrliški obraz, ki ima v ozadju hobotnico in deluje kot maska, kar nedvoumno ilustrira sam naslov zbirke. Naslov zbirke pesnica vplete v pesem z naslovom Smejala sem se na tvojem pogrebu, ki se konča z vrsticami: „Zapela sem dragi / na tvojem pogrebu / Kako si me osrečil / Če bi to vedel“.
Smrt in oblike umiranja so ena od glavnih sestavin pesnjenja, s katerim Lidija Štampar sporoča, da življenje niha med smrtjo in željami po boljšem, lepšem življenju. S svojim čutom za vživljanje pesnica podoživlja razčlovečenja, ki jih povzročajo vojne, trpljenja in sovražnosti. Še posebej se osredotoča na vojno na tleh bivše Jugoslavije, saj jo je po svoje poskušala omiliti tudi z ustanavljanjem knjižnic v zapuščenih srbskih vaseh. Izpovedovanje bolečin, povzročenih z različnimi izgubami, ji narekuje, da nekako izstopi iz sebe in v pesmih, katerih vrstice se dosledno začenjajo z veliko začetnico in so brez ločil, izpiše nenadomestljivo. Vse to nazorno izpiše v pesmi z naslovom Sijaj sončnice v temi: „Rodila je deklico / S sebe je strgala krvavo obleko / V katero je zamotala otroka / Gola je v krvi ležala / Otroka je stisnila na grudi / Zaspala je“.
Pesmi dopolnjuje spremna beseda, ki jo je spisal Ivan Rajović in jo v slovenščino prevedla Andreja Munda. Nekak njen povzetek je v stavku: „In zdi se, da brez vrzeli, samocenzure, izbire in olepševanja tistih vijoličnih globin njene hiperaktivne zavesti redko slika slike svojega življenja, upanja, predsodkov in razmišljanj o svetu, ki draži njena čutila.“
Pesmi spisane v nizajočem slogu kratkih vrstic, so pravzaprav balade, ki prepričujejo s svojo preprostostjo in drzno naravnanostjo k branju, pa ni odveč namig, da jih spet srečamo v pesničini naslednji knjigi.
Andrej Lutman