Piše: Marija Švajncer

LIDIJA ŠTAMPAR – SMEH NA POGREBU

Slovenska pesnica Lidija Štampar je pri Kulturnem centru Maribor, zavodu za umetniško produkcijo in založništvo, objavila pesniško zbirko Smeh na pogrebu (2020). Avtor recenzije, ki jo je prevedla Andreja Munda, je srbski pesnik in prozaist Ivan Rajović, grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, oblikovanje in prelom Jurij Moličnik, ilustracijo na naslovnici pa je narisala Karina Štampar.

Pesnica je veliko potovala, kar nekaj časa je živela v tujini. Ukvarjala se je humanitarno dejavnostjo, igrala v filmu, prevajala in fotografirala. Pesmi piše v slovenskem in srbskem jeziku ter prleškem narečju, znana je tudi kot avtorica aforizmov. Objavlja v domačih in tujih zbornikih, v srbskem jeziku je izšla njena knjiga Tiskarna upanja (Štamparija nade). Svojo ustvarjalnost je predstavila na številnih literarnih srečanjih in festivalih in je članica Literarne hiše Maribor.

V poeziji Lidije Štampar prevladuje pesimizem. Pesnica je resignirana in obupana, v svojem občutenju lastnega življenjskega položaja in sveta zunaj sebe ne vidi in ne najde več smisla. Razbolelo tke svojo življenjsko zgodbo, v kateri so: spomin na nesrečno otroštvo, žalost za pokojnim možem, bolečine zaradi sinovih zdravstvenih težav, njegove zaznamovanosti z drogo in razočaranja nad življenjem, hrepenenje po vnukinji in mračna spoznanja. Doživljaji, izkušnje in dogodki povzročajo, da pesnica piše pesmi tako, da vanje vnaša temačnost, lahko bi celo rekli, da prevladuje estetika grdega, posebna estetika, ki jo je vsebinsko, formalno in problemsko prikazal italijanski filozof Umberto Eco.

Celo smrt ni kdo ve kako vsiljiva grožnja, temveč je pesničina sopotnica. Prikliče si podobo lastnega umiranja in neizbežnega konca. Ljudje so jo v marsičem razočarali, tako da slovo ni videti prav nič težko in strašno. Pesem Smejala sem se na tvojem pogrebu pa je treba nekako dešifrirati in razbrati njeno sporočilo. Do pokojnika, ki so ga ubili, občuti mešanico sovraštva in ljubezni. Če ne bi tega storili drugi, bi ga ubila kar sama. Ne vemo, ali jo je mrtvi mož v resnici osrečil ali pa je zanjo sreča njegov dokončni odhod. V nekaterih pesmih žalost prikriva z grožnjami in agresivnostjo (Kri ti puščam / Trebušno votlino ti bom odprla / Prst ti bom v rano zarila / Želim da ne izkrvaviš prehitro / Malo ti bom premešala po črevesju / Te s svojim lastnim drekom / Po tvojem lažnem licu namazala / Ti lobanjo razbila / Možgane na zid prilepila, str. 41). Svetobolje se meša s sarkazmom, absurd z iskanjem izhoda, nasilnost z zatajevano pobitostjo.

V verze vstopajo nevarne in neprijetne živali, kače, črvi in debele podgane, svet je grd ter poln pasti in groženj. Iz eksistencialnega položaja in osebne stiske se pesnica pomakne v odslikavanje sodobnega sveta, v katerem strašijo terorizem, potrošništvo in »varovalna sredstva«, žica, ki na meji preprečuje vstop prebežnikom. Njena poezija postaja čedalje bolj angažirana. Pesnica občuti grozo, da se okrog nje dogaja toliko zla. Odziva se na krivice in trpljenje, ki jih doživljajo odrinjeni ljudje, sočustvuje z migranti ter obsoja tiste, ki ne razumejo njihove stiske in razlogov, zakaj so morali zapustiti domove. Govori odsekano in naravnost, usmerja se proti ljudem, ki ždijo v svojih slonokoščenih stolpih in so brezbrižni do oseb, ki jih je svet izvrgel. Na dolgi poti iskanja boljšega ali pa vsaj človeka vrednega življenja so ubogi in poteptani, le redki od njih še naletijo na usmiljenje, sočutje in pomoč. Ladja z reševalci pripluje prepozno, morje naplavi veliko utopljencev, ki imajo na mrtvih obrazih spačenost poslednjega vdiha in strah pred smrtjo. Pesnico zlo tega sveta boli, njena pesem je slišati kot krik in zgroženost. Za hip sanja o dobroti v neki oddaljeni vasi; ljudje živijo tam v revščini, toda še vedno zmorejo plemenitost, dobroto in vzajemno razumevanje. Kljub revnim okoliščinam v svojih srcih ohranjajo blagost, mar jim je, kaj se dogaja drugim ljudem, v preprosto življenje zmorejo vtkati smisel.

Pesnica ne izbira med lepimi in grdimi besedami, ne izogiba se vulgarnosti in grobosti. V angažiranih pesmih govori sunkovito in neposredno. Z močjo in željo, da bi spreminjala svet na bolje, razrahlja svojo črnogledost, ki sicer prevladuje v njeni intimi in izraža posledice vsega hudega, kar se ji je primerilo v življenju. Slika grdi svet in temo ter se ji pri tem cankarjansko zahoče svetlobe. Ne privoli v grdobije in obračanje pogleda proč od vsega tistega, česar ne bi smelo biti, premraženih prebežnikov in trupel v razburkanem morju. Trka na vest ljudi in terja odgovornost za podlost, zlonamernost in zločinska dejanja v današnjem času. Poziva nas, naj ne bomo kloni, temveč ljudje.

Ali je iz vsega tega brezupa, teme in hudobije sploh kak izhod? Pesnica se sprehaja po Mariboru, oko se ji zbistri ob pogledu na Pohorje, tisto, kar jo odrešuje in kar je zanjo poglavitno, pa je prav njena poezija. Ob njej predeta skrivnostni mački, vse te nelepe in mrakobne dneve ima zase, preveva jo zagrenjenost, toda zmore ustvarjati, v njej se rojevajo pesmi. Avtorica govori o blagoslovu ustvarjanja, pitju iz zmagoslavnega vrča in edinem balzamu za dušo. Ljudem, s katerimi tako težko najde stik, se razdaja z ustvarjanjem umetniških del. To ji uspeva učinkovito, prepričljivo in odmevno, njena poezija je prepredena z izpovedjo in refleksijami, slog je prečiščen ter tu in tam lapidaren, jezik je živ in tudi udaren. Nekateri verzi spominjajo na poezijo v prozi, večinoma pa so izbrušeni, povedno in vsebinsko bogati, na videz preprosti, v resnici pa nosilci globokega in pretresljivega sporočila z izjemno izpovedno močjo. Pesnica opusti ločila, ohrani pa veliko začetnico prvih črk vsakega verza. Včasih govori naravnost in v obliki nagovora, zdaj se v pesmih oglaša ženska, zdaj moški, drugič je s pesniškimi sredstvi opisano samo dogajanje. Veliko je iskanja izhoda in reševanja položaja tistega (ženske ali moškega), iz katerega se rojevajo stihi, besedo pa da celo predmetom (njena kavna skodelica je pametna in ji lahko svetuje, kaj bi bilo primerno storiti, in sicer: Zbudi se iz teme / Začni znova, str. 32)).

Ivan Rajović, avtor recenzije, pravzaprav spremne besede, razkrije, kaj je čar te knjige, in pravi, da je ravno v tem, da jo je mogoče sprejeti kot eno od pesniških norm, pa tudi v načinu, kot si ga želi bralec (bralka) sam, ne da bi pri tem izgubil kaj od poslanstva, ki je po vsej verjetnosti v avtoričini zavesti. Pravi, da pesnica ureja svoja naivna, pogosto surova, izjemno eksplicitna ali govorjena spominjanja in iz njih sestavi sliko dehumaniziranega sveta, kot da bi se pripravljala na končni udarec, saj ima vsega tega dovolj. V eklektični ekstazi izpisuje svoje bogato in vznemirljivo, a tudi travmatično življenje. Ivan Rajović v poeziji Lidije Štampar zasliši psihoanalitični ton, v katerem se pesnica pogovarja z drugim jazom v sebi. V njenem pesniškem svetu odkriva trdno in osupljivo literarno strukturo, ki je zaradi svoje preprostosti presenetljivo zahtevna in hkrati očarljiva. Smeh na pogrebu vidi kot smeh umirajoče civilizacije.

Marija Švajncer