Piše: Matej Krajnc
eBesede 2019
Boani Bojana Sedmaka ob izidu pričujoče, preko 250 strani obsežne knjige, niso več zgolj zbirke domislic, aforizmov, kratkih pesmi, haikujastih sporočil in kar je še drugega, ki se skriva za platnicami, ampak gre, če skozi vse knjige, ki na sebi nosijo to ime (tri so) povzamemo ta opus, za enciklopedijo naše mentalitete, pardon, ne zgolj naše, ampak kar splošne, skozi oči pesnika in kantavtorja, ki svet opazuje drugače, skozi besede, podtone, miniaturke. Boani so v našem literarnem prostoru (pa še kje) edinstveni po domala neprekinjenem viru navdiha v konceptu, ki najprej evocira pesnikovo neposredno vključenost v Tu-In-Zdaj, nato pa se od tega (samo)ironično distancira.
Avtorja poznam že dolgo, njegovo delo z zanimanjem spremljam in o njem tudi beležim tako ali drugačno reč, ob izidu tele knjige pa mi je posebej poslal tudi vsa imena, ki se pojavljajo v trilogiji (med drugim tudi ime podpisanega), da bi bilo še bolj jasno, kako zelo je njegov opus teh drobnih besedil zasidran v prostor in čas. Kako dejansko enciklopedično se je lotil dela. Enciklopedija, leksikon … O spretnosti avtorjevega barantanja z besedami smo se že overili skozi vrsto pesniških zbirk in besedil, vse od Adijo, pameti naprej, a tehle tisoč boanov (in vsi drugi preostali) zdaj legitimno tvori novo literarno obliko ali kar zvrst, ki je zelo fleksibilna, nima posebnih zakonitosti kot denimo sonet, vprašanje je tudi, če to sploh hoče, ker mora ostati prosta in svobodna, saj je odvisna od vsebine. Andrej Brvar na ovitku pričujoče knjige zapiše, da so boani nekakšne fusnote, hipni odzivi na sprotno dogajanje v vse bolj fragnentiranem svetu, kar seveda drži. Drži pa tudi, da so te fusnote hipne samo toliko, kolikor so tudi premišljene, delujejo hipno, kar je tudi namen in ne dvomim, da je avtor marsikatero izmed njih (ali pa vse) pogruntal mimogrede, kot klik, ki mu je šinil v glavo ob tej in tej stvari. Po drugi plati je tudi pri kliku v glavi prisotnega precej trdega dela, tudi glave ne streljajo svojih domislic in besed kar tako. Žarnica na naslovnici je torej kar pravi skupni imenovalec za ta besedila. A ko pregori, besedila ostanejo.
“Potomci so narejeni za prenašanje / A se mnogi ne prenašajo …” piše Sedmak v enem od boanov. Poezija in literatura tudi, bodisi prek ustnega in/ali pisnega izročila. Ne dvomim, da bo marsikateri pričujočih boanov prešel naravnost v ljudsko zakladnico, kjer bo ostal in obstal. To si tudi zasluži. Mi pa z zadovoljstvom pričakujemo nove avtorjeve pesmi. Ki jih ima na zalogi. In ki se jih splača vedno znova prebirati, kot tudi trilogijo tehle utrinkov. Podoba sveta v malem so, tegale sveta v tem hipu. Ki ga živimo tako ali drugače. In ki ima zdaj tudi svoj obsežen dnevnik.