Čudno leto je. Preklano. Doživel sem več kot petdeset ponovitev letnih časov. Zmeraj enako, z majhnimi zamiki. Telo nekako ve, ne vem, kako, kdaj je čas za prvi sneg, prve žafrane, prve pripeke, prvo zrelo grozdje. Letošnje leto pa je čudno. Preklano. Pomlad je bila ravno v najširšem zamahu, ko je smrtonosna senca prekrila celino, od morja do morja. Nasula je strahu po ulicah, po domovih, po dlaneh, po poljubih. Objemi so postali najbolj prepovedana oblika srečevanja. Srečevanja sama so bila prepovedana. Ves mesec, ves preostanek pomladi, smo smeli srečevati le sami sebe. Smrt je žrla naše misli in netila strah. Vse je gorelo. Novice niso bile več novice. Le slike smrti in seštevanje trupel. Dnevi so neopazno drseli skozi koledar. In potem je senca končno začela bledeti. Stopili smo spet na ulice in rekli so, da bo vse kot je bilo. Pa ni bilo. Strah je za sabo pustil sledi. Ni izginil, prelevil se je v stisko. In zmedo. Prišlo je poletje, zamudil sem dan prve pripeke. Redni letni dopust, kot bi ga ne bilo. Neresnični spomini, podobno kot spomini na sanje.

Minile so češnje, minile so fige. Pravijo, da so že trgatve. Jaz pa ne morem dojeti datuma, ki ga pišem pod zapiske.

Ostal sem, zgubljen ali ujet, v tisti prestrašeni samoti. Zev v pomladi je ostala odprta. Kot bi se moj notranji čas zagozdil vanjo in sem ptica selivka brez občutka za sever in jug.

So rekli, da bo vse po starem. Jaz pa sem sredi množic še zmeraj sam in tavam, upajoč najti, dohiteti svoje jato.

Milan Novak