Paolo Santonino na svojem popotovanju po današnjem slovenskem ozemlju ni opisoval le stanje cerkva in pripadajočih verskih objektov, prav tako se ni »zadovoljil« le z opisom hrane, ki so mu jo postregli. Kot izobražen in razgledan humanist je v svoje opise vključil tudi zanimive opazke, svoje poglede na pokrajino, kulturo in ljudi. Velikokrat je vzporednice potegnil tudi z njegovo domovino.
Piše: Luka Hepe
Pred potovanjem je bil Santonino gotovo prepričan, da se podaja v neko nerazvito deželo, kjer živijo neolikani in nerazgledani barbari. To lahko razberemo med vrsticami v njegovih zapisih.
Na njegovem prvem popotovanju, ki je potekalo med septembrom in novembrom 1485, je s škofom Carlijem sprva obiskal nekatere kraje in gradove, ki stojijo na današnjih avstrijskih tleh, nato pa se je po zanj ne ravno prijetni poti po Zbiljski dolini odpravil v Dravograd. Na poti ob Dravi ga je, očitno takrat še deroča reka, spomnila na imenitne ribe, ki plavajo v njej: »… Drava, ki je dala dolini ime; po obilici vode in videzu prav nič ne zaostaja za reko Sočo in daje zelo dobre ribe najrazličnejših vrst …«. Posebej je izpostavil lipane in postrvi, ki so podobne kakor italijanske postrvi. Že na prvih vizitacijskih obedih so škofu in njegovemu spremstvu pripravili bogate pojedine z občasnimi glasbenimi nastopi za sprostitev. Ponekod so jim ponudili tako bistro vino, da so ga od vode lahko ločili le po okusu. Nad tem je bil Santonino seveda navdušen. Lahko rečemo, da je bil prvi vtis v »deželi barbarov« pozitiven. Omeni, da na tem območju popotovanja živijo Nemci in Slovenci pomešano in govorijo oba jezika. Ljudje se oblačijo v grobo sukno, v hladnih dneh pa na glavi nosijo kučme iz kožuhovine.
Santonino se je na poti velikokrat srečal z zanj nenavadnimi stvarmi, ki jih očitno iz Italije ni bil vajen. V enem primeru, na gradu Prižank (Briesinch, Priessenegg), ga je kastelan Jurij Vend povabil v skupno kopel. Santonino je ponudbo z radostjo sprejel, nato pa je osuplo ugotovil, da ga bo po ukazu moža umila kar kastelanova mlada čedna žena Barbara Flaschberger. »Na možev ukaz je Santonina, ki se je sprva branil, potlej pa se, ker je bilo že tako sklenjeno, uklonil in privolil, prav nežno podrgnila z belimi in mehkimi rokami po telesu do trebuha exlusive«. V italijanskih deželah tega niso poznali, na avstrijskem Koroškem pa je to bila ena izmed deželnih navad, saj se je spodobilo, da so z gosti ravnali s posebno ljubeznijo in častjo. Nato so mu spanec večkrat kratile bolhe in stenice, v enem primeru v okolici Beljaka pa preozka postelja. Ob neki drugi priložnosti se pritožuje, da so brivci nevešči, ter da so britve tako tope, da bi britje še bivole bolelo.
Na drugem popotovanju, ki je potekalo leta 1486, je posebej izpostavil nevarno pot iz Tržiča, čez goro Ljubelj do kraja Kapla, ko so bili med potjo primorani večkrat prebroditi deročo reko Bistrico, ki je s seboj nosila veje in skalni grušč. »Tako huda je bila pot tistega dne, tako ozka je bila, da hujše do dandanes nisem skusil nikjer«. Posebej zanimiv in duhovit je njegov opis iz samostana Studenice, kjer so po naporni poti čez Boč preznojenega škofa Carlija spoštljivo umile mlajše redovnice. Santonino je ta dogodek pomenljivo opisal tako: »Naš škof je potrpežljivo prenašal vse te usluge: kdo pa bi tudi zavrnil kaj takega od devic, pa še lepih povrh? Vendar se pri tem nikdar ni zgodilo nič nespodobnega, vsaj v dejanju ne, v duhu in željah pa se je nemara komajda ostajalo v mejah zdržnosti.«
Kljub vsem pozitivnim vtisom, okusnim in obilnim pojedinam, lepi pokrajini in toplemu sprejemu je Santonino vendarle sklenil, da so slovenske dežele poseljene z barbari. O tem pričajo njegovi zapisi, ki jih je zabeležil ob koncu tretjega, torej zadnjega popotovanja: »Nikjer se ni vnel prepir ali pretep ali se zgodilo kaj spotikljivega. Sram bodi zatorej furlanske kmete, saj jih barbarski ljudje prekašajo v skromnosti in pobožnosti.« Ali: »Zardijo naj zatorej Italijani in se sramujejo svoje lahkomišljenosti in nespoštljivosti ter se uče pobožnosti in skromnosti od barbarov!«