*»Tristo ušivih gosenic! Pa ne, da so mi s srajčke popadali še zadnji gumbi … da sem izgubila zeleno obleko in se bom po svetu klatila v nevidnem plašču, iz katerega so pognali iznakaženi, neužitni in plešoči solatni listi – hihihihi, kako me žgečkajo! – … in je moj lepi domek postal premajhen, ker nisem več sama svoja in sem za vedno izgubila stik s tlemi?« je oprijemajoč se stropnega okrasja trepetala mala buba in nemirno bingljala s svilnatimi nožicami.

 

Kaj se to pravi – komaj se je naselila v svojo sinjemodro hiško, jo opremila po najnovejših smernicah revije Gosenica in dom ter vabila na čajanko z lastnonožnim podpisom razposlala najvišjemu travniškemu zboru, že je začel odpadati omet, streha se je začela majati, podloga je odstopila, v nagnitih kotih pa so se zaredili črvički dvoma, ki ji že nekaj noči niso dali spati. Nič čudnega! Hiška je bila vse manjša in manjša in iz minute v minuto večja buba jo je že pošteno prerasla. Čeprav je bilo očitno, da bo morala zdaj zdaj prikukati na plano, se je, bingljaje med nebom in zemljo, trmasto oklepala svojega toplega ognjišča in se pretvarjala, da ji opojni cvetlični vonj, zaradi katerega se ji je po trebuščku pocedila velikanska slina, niti v sanjah ne more do živega …

 

Njeno telesce je bilo od strahu vse bolj omrtvičeno. Z zadnjimi močmi se je oprijemala iz štiriperesnih deteljic spletenih venčkov, ki njen rod po davnem izročilu varujejo pred človeškimi stopali, ušmi in nesrečo, ter krilca prislonila k strešni luknji, skozi katero se je zahrbtno plazil trikotni mrak. Kaj bi dala, da bi ostala tukaj, ponovno žgečkala drevesne letnice, grizljala zimzelenove podplate in po belih zidovih kracala modre misli. Kako lepo je bilo, ko je stala trdno na tleh in je natanko vedela, v katerem kotu preži nevarnost, in kako se naj pregrize do sreče …

 

In ko je tako nesrečno razmišljala, ji je v trebuščku začelo neutolažljivo kruliti. Saj res – že celo večnost ni ničesar zaužila; kako le? Staro ji več ne pride do živega, novega pa se na smrt boji. Zakaj se ne more preobraziti v kačjega pastirja, ki po nebu riše smaragdne kroge, zmore poleteti v vse smeri in jo mahne celo na pot v preteklost … in zakaj ne v vrtnico, da bi s trnjem ranila vsakogar, ki bi jo želel odtrgati od popkovine? Toda: kaj sploh je njena popkovina?

 

Spominja se drobne hiške z maminim rumeno-sivkastim podpisom … zelene preproge, na kateri se je prisluškujoč škržatjim melodijam pozibavala v vetriču … špricanja prve ure biologije, ko se je skrila v ježeve bodice in si prislužila ukor s petindvajsetimi šivi … pa čarobnega krilatega bitja, v katerega se je usodno in, kot ji je prišepnila učiteljica, nekoliko prehitro zaljubila. Ampak zakaj? Kaj je mislila s tem, da mora vsaka stvar priti ob svojem času in da bo pravo srečo okusila šele, tik preden bo zapustila Zemljo in dosegla neslutene, večini nedosegljive višave?

A četudi ji uspe: kako naj ve, da jo bo krilatež sploh opazil, v njenih očeh prepoznal svoj odsev, se neke noči prikradel k njej in s krili prekrižal njeno krhko telesce?

 

In glej: črvički so jo naenkrat nehali kljuvati. Kot nebesni kažipoti so se ponižno zazrli proti nebu in v trebuhu je začutila metuljčke. Osvobojena spon se je odtrgala od svilenega svetišča in odvrgla zemeljski plašč.

»Je to tisto, čemur pravijo sreča?« je preobražena v čudovitega metulja sramežljivo zamahnila s krilci in srečna kot nikoli zletela proti začetku svojega konca.

 

 

 

*Pravljica je objavljena v knjigi Bube, v kateri je slikarka Laura Ličer k sodelovanju povabila več različnih avtorjev.