Piše: Melanija M. K. Lamerov

 

PROLOG

Leto 1351

Kot bi se zbudil iz zares dolgega spanca, se male otroške oči počasi odprejo. Pretegne se in pogleda okoli sebe, sam je, popolnoma sam. A ga ni strah. V želodčku mu zakruli, par metrov stran na grmičku zagleda rdeče jagode. V sebi čuti, da niso strupene. Pogleda jih res poželjivo in jagode same prispejo k njemu. V trenutku se počuti tako šibko, da raje vstane in gre sam do njih. Nerodno jih nabere v pest in si jih stlači v usta. Potem iz reke popije malo vode. Na drugem bregu vidi srno, ki zre vanj. Nasmehne se ji, vesel, ker se ga ni ustrašila. V spomin si vtisne njen vonj in njene oči. Pot ga odnese proti glasovom, ki jih sliši. Kmalu ugotovi, da so veliko dlje, kot je mislil, da so. Prav tako ga plaši, ker sliši vsak premik gozdnega bitja, vsak vonj zazna in vse okoli sebe dojema drugače kot včasih z mamico in očijem.

»Dete, kam pa ti? Čigav pa si?« vpraša prijazna starejša ženka, ko prispe v nekakšno vas. Otrok skomigne. »Kje imaš starša? Kako ti je ime? Koliko si star?« nadaljuje ženska. »Vernon sem, tri leta imam,« odgovori Klavdij in ženici razkrije le svoje srednje ime. Ženica po imenu Agnes vzame nepoznanega, prisrčnega in umazanega otroka k sebi ter ga oskrbi. Dogodek vzame kot znamenje, kot tolažbo za svojo žalost, da nikoli ni mogla imeti svojih otrok. Osemnajst let, vse do njene smrti, je Klavdij Vernon njen sin, njen razlog za življenje.

 

Leto 2020

 

Niobe in Julijan sedita v majhni kavarni pred veliko poslovno stavbo v središču mesta. »Mater, je lep,« reče Niobe, ko se zagleda v prijatelja, ki se jima približuje po ulici. Julijan se zasmeje. »Še vedno nisi prebolela tega, da je gej,« ji odgovori. Niobe se nasmehne, v sebi ve, da je sprejela Klavdijevo spolno usmerjenost, še vedno pa ne more, da svojih oči ne bi spočila na njem.

»Lahko verjameš, da v vseh stoletjih še ni srečal svoje sorodne duše?« komentira Niobe. »Veš, kaj to pomeni, ne …« doda Julijan. »Njegova šibka točka še ni razkrita …«  nadaljuje Niobe in ugiba: »Mogoče je pa on nima, mogoče je zato tako močan.« »Vsak jo ima, Niobe, tako ali drugače,« modro odgovori Julijan in z nasmehom pozdravi Klavdija, ki elegantno prisede za njuno mizo.