Piše: Matej Krajnc

Založba Kreslin, 2020

Vlado Kreslin je svoje pesmi že izdal v več knjigah in pesmaricah – spomnimo se samo obsežne referenčne izdaje Pesmarice, ki je leta 1999 združila njegove najbolj znane pesmi, 38 notnih zapisov z žepno knjižico besedil. Kot član Društva slovenskih pisateljev se lahko pohvali z vrsto pesniških zbirk, ki tako ali drugače vežejo poezijo z glasbo, bodisi v vezani (Vriskanje in jok), razvezani obliki (Venci) ali v kombinacijah, ki s specifičnim ritmom priklicujejo najrazličnejše formalno-izpovedne obrazce iz zgodovine poezije (in glasbe) (Pojezije, Zakartane ure).

Pričujoča izdaja prinaša izbor Kreslinovih pesmi v priredbah za mladinski pevski zbor in ansambel. Projekt je nastal ob lanski stoletnici priključitve Prekmurja matičnemu narodu, priredbe in adaptacije pa sta opravila Tjaša Šimonka Kavaš in Miha Kavaš za svoja mladinska pevska zbora OŠ III Murska Sobota in OŠ Beltinci; pesmi so ob zaključku projekta z avtorjem Kreslinom predstavili tudi na državni proslavi ob stoletnici omenjenega dogodka. Uspešna izvedba projekta je torej zdaj zapisana v čas tudi v obliki pesmarice, o kateri Tjaša in Miha zapišeta: “Sploh pa je zelo malo literature za šolske bende in prav zato imate v pesmarici povezavo, preko katere boste lahko dostopali tudi do priredb za razne inštrumente. V zborovski partituri večinoma ni celotnih inštrumentalnih delov, saj bi to pomenilo veliko praznih taktov, zato se število taktov v pesmarici in število taktov v partiturah za bend razlikuje. (…) Kitice so večinoma zapisane enoglasno … (…)” Gre za petnajst Kreslinovih pesmi, ki so bržčas prešle že med ponarodele, od Ceste preko Nekega jutra, ko se zdani, Vran in Z Goričkega v Piran. Tu je seveda tudi Tista črna kitara, antologijska pesem z vprašanjem v refrenu, na katerega tako Milan kot Vlado Kreslin vedno znova odgovarjata z akcijo. S petjem, igranjem in pisanjem.

Zanimiv je tudi uvod samega avtorja, ki zapiše svoje spomine na take in drugačne pesmarice; zbiral jih je na svojih popotovanjih v mladosti in tudi pozneje. Akorde za tuje uspešnice je bilo nekoč treba skinevati z radia, zato je vsaka pesmarica prišla prav; kot vir in nasploh, kot veselje. Sam se spominjam številnih pesmaric za otroške zbore, ki smo jih imeli doma, pozneje pa sem tudi sam zbiral raznorazne tovrstne popularnoglasbene artifakte, ki so se začeli počasi pojavljati v naših trgovinah. Ob novi pesmarici Kreslinovih pesmi sem se spomnil še na leto 1986, ko je izšla njegova prva samostojna kaseta – o njej sem najprej bral v Osi, tedanji glasbeni prilogi Nedeljskega dnevnika; zelena kaseta s pesmimi Tista črna kitara, Danijela, Kakšen dan, Trideset let, Pridi z omare in drugimi je bila za mojo generacijo in tudi sicer prva “retrospektiva” Kreslinovih uspehov iz osemdesetih, ko smo ga poznali kot frontmana zasedbe Martin Krpan in kot solista, ki je v svoje pesmi že takrat prinašal štimungo prekmurskih ravnic. Teh pesmi smo se učili z radijskih valov in s kasete, pesmarica je prišla pozneje, a tale retrospektivni vložek kljub temu ni zapisan kar tako: pesmarice so tudi v času e-medijev in e-nosilcev zvoka nadvse pomembne, ker je zgodovina že večkrat pokazala, da ima papir vendarle žlahtnejšo vrednost, zlasti pa oprijemljivo. Zato želimo pričujoči knjižici srečno pot, zboroma in Kreslinu pa še kakšno sodelovanje, o katerem se bo daleč slišalo; daleč preko meglic nad mursko vodo.