Piše: Matej Krajnc

eBesede, 2019

Kompleksne strukture Osojnikovega pesniškega in proznega jezika smo imeli priložnost spoznavati skoz ves njegov opus, zadnje čase pa te lastnosti, v časih, ko infantilnost vse bolj prodira v vse pore družbe, še bolj stopnjuje. Njegova dela so za bralca, ki mu ni vseeno, ki hoče biti izzvan, ki pozna književnost, filozofijo, sociologijo, ki ni slepi sledilec, pač pa konstruktivni izpraševalec. Žal je takih bralcev vse manj, ampak so. In tudi pričujoča knjižica jim ponuja precej štofa za pretuhtavanja.

Naslova ne bomo razlagali; po njem nosi ime tudi obširen drugi del zbirke, zbirke z intertekstualnimi pesnitvami, duhovitimi in lucidnimi pesniškimi izzivi; s podobno strukturo je Osojnik nadaljeval v zbirki Maraton puhlosti in nesmislov (KUD Police Dubove, 2020). Na koncu treh besedil tega drugega dela najdemo še uvod v slečeno balado in slečeno balado, kar nas najprej spomni na Villona, nakar še na marsikaj drugega, če se seveda pustimo ponesti vrsticam, ratiu in občutkom (za jezik, reference in štimungo teh besed). Konceptualna zasnovanost tega naslovnega, daljšega dela, je povsem namerna, kot nekakšen kronistični almanah razčlovečenega sveta, kar Osojnik neutrudno udejanja v svojih zbirkah zadnjih let, najbolj ostro bržčas v prvi letošnji zbirki Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije (Hiša poezije, 2020); izšla je sicer skoraj sočasno z drugo, zgoraj omenjenim Maratonom. A če jima želite priti do živega, morate prebrati pričujočo knjižico, skorajda žepnico, ki se s prvim delom, Brooklyn, navezuje na Osojnikov roman Newyorška trilogija (KUD Police Dubove, 2019). Ali pač ne, odločite se sami – Amerika je v njegovi poeziji prisotna že dolgo in na način, ki ga v poplavi “potopisne poezije”, ko se, globalizirani, počutimo pristojni popisovati svet, redko zasledimo. Osojnik ni in ni bil te vrste globalist. Tudi ni “potopisec”. Je pa že precej zgodaj ugotovil, da “vse je mogoče ukrasti / ljubezen, sanje, svobodo, nebo nad mestom / agavo na gmajni …”, ker, kot nagovori starejšega kolega klasika, “zapisal si bom v beležnico, / če vas ne moti, kot čehov, s klobukom vred …”. Udovic je torej nekaj peska s popotnih čevljev, precej observacije in veliko inteligence. Drži, da zdrava pamet rodi veliko poezijo? Kako definiramo zdravo pamet, mi povejte! Poezija ima svoj red in svojo dimenzijo, njena vsakdanjost pa ni nikoli kompatibilna z neumnostjo. No ja, je, a potem imamo, kar imamo. In Osojnik s tem, kar imamo, noče zapravljati preveč časa. In če mislite, da piše o tem, kar smo zapravili, se spet motite. Prav zato ste vljudno vabljeni k branju!