Piše: Matej Krajnc

Beletrina, 2020

Rac je že imel napisano avtobiografijo, pa mu jo je odnesla poplava. Tole pred nami je biografski roman, napisan skozi njegova usta; zanimivo in duhovito delo, ki postavlja pred nas življenje in delo Radka Poliča na poseben in zelo oseben način.

Moja generacija je Raca spoznavala na najrazličnejše načine, zlasti pa v filmu To so gadi; pozneje sem ga gledal v mnogih uprizoritvah ljubljanske Drame in vedno je igral z neusahljivo notranjo močjo, ki je po njegovem ključna, da je igralec dober in presežen. Nikoli ni, beremo v pričujoči knjigi, razumel tistih, ki v teater hodijo samo v službo, ki lahko takoj preklopijo, kot da se na odru ni nič zgodilo. Na odru se vedno mora kaj zgoditi in oder mora, če je igralec kaj vreden, vsaj za nekaj časa oditi z njim v zaodrje. To je Racevo mnenje, ki je zgolj eno od številnih odločnih nazorov. Tri poroke (Zalka, Milena, Bara), precej pogrebov, pa ljubezen njegovega življenja, ki pa se ni iztekla na način, kot bi pričakovali v romantičnem filmu … Številne zdravstvene težave, ki ga pestijo v zadnji petletki … “Previše pušiš,” so mu nekoč dejali. Srce, črevesje, pljuča … A Rac je imenitno nor in s tega sveta ne bo odšel brez sredinca v nos vsem, ki bi radi kaj preveč pripominjali. Preživel je neurje nad Bosno, Jugoslavijo in njene gledališke/filmske festivale, prijateljstva in neprijateljstva, zagotovo bo preživel še smrt. Ki se ji seveda moramo smejati v lice, drugače ne gre. Čeprav ima ona zadnjo besedo, a hiše na Unijah ne bo dobila.

Avtorica – zapisovalka Racove zgodbe – je dobila v roke zlato jamo: anekdote, zgodbe, zgodovino bivše države in zgodovino nove z aspekta človeka, ki ga je ves čas vodila umetnost. Njeno prvoosebno pisanje postane napet roman, ki tudi slogovno ne razočara; ker sem ravno toliko star, da se spominjam mnogih stvari tudi za 30 in več let nazaj, zavzihnem tudi ob misli, kaj je nekoč pomenila umetnost in kako danes, v globalizaciji, pomeni precej manj, z njo pa precej manj pomeni človek/slehernik, ki je potrošna roba, kolateralna škoda, o čemer Rac ne špara besed. Ne nujno v tej knjigi, nasploh. Nekoč umetniški vodje, danes družinske dinastije; a v vsej tej zmedi mora fokus še vedno ostati delo; tekst, igra, igralec … Srečevanja in sodelovanja z Duletom Jovanovićem, odpoved službe v Drami in nato vrnitev na njene odre … Delo v Mladinskem gledališču … Selitve, drugovanja … In Kralj Lear, ki je nekakšna rdeča nit Racevega dela … Šerbedžiji je dejal, da bo igral izključno Norca. Tega, ki je pravzaprav tudi dežurna vest. In ki spodbuja najrazličnejše odločitve, tudi to, da ti odpoveduje srce, ti pa pešačiš na Bavarca.

Zdaj imamo oba pola zgodbe – Mileninega in njegovega; ne sovpadata nujno, a saj to smo pričakovali. Knjiga tudi ni bibičevska analiza velikih igralcev in poklicanosti; je zgolj pričevanje o tej poklicanosti in njena legitimizacija. To je seveda čisto dovolj in prebere se na dušek. Smeh, ki se med branjem sproža sam od sebe, je kot teater: od komedije do žalostnih klovnov v tragedijo in nazaj. Tako je tudi prav.