Matea Gorjup, Pišem, Kulturni center Maribor, 2020

Piše: Tonja Jelen

Matea Gorjup (roj. 1966) je pesnica in oblikovalka. Pred kratkim je izšla njena druga pesniška zbirka Pišem. Tako kot prvenec (takrat je izšel pod drugim imenom, in to je Mateja J. Hočevar, poimenovan je Zmenki, izšel pri založbi Pivec, 2010) je tudi ta sestavljen iz fotografij in pesmi, le da so zdaj fotografski posnetki delo avtorice (v prvencu jih je ustvaril Milan Fras). Obravnavana zbirka se najbolje loteva zaznavanja prostora in okusov (ki so kot reminiscence), praznjenja dvojine, ki postaja samostojna ednina (dvojina je sicer skorajda pesničina stalnica, pri čemer gre tako za problematiziranje in posebno radost), in določenih motivov in verzov, ki miselno preobrnejo posamično pesem (naj gre za tok ali “idejo”, upovedanost pesmi).

Pesmi v zbirki niso posebej razvrščene. Zasnova je pri vsaki enaka, in to je ljubezen. Ta ni nujno pogojena s fizisom, ampak je tudi z umetnostjo (predvsem do pisanja ali pletenja, ki mu avtorica pravi čas brezdelja), z vprašanji subjektke, ki nenehno išče in raziskuje. Je učenka (tako pravi tudi v svojem prvencu), ki ne poskuša več najti, temveč želi nenehno odkrivati in razumeti pojave in dejavnike okoli nje. Gre tako za razumske, logične razlage pojavov kot za psiho, notranjost lirske subjektke. Oboje pa se tekoče prepleta, pri čemer je treba poudariti, da ne gre za prazne ugotovitve, ki bi zapadale v odvečnost (Brezčasna): »Razumeti / zakaj se razbije steklo, / čeprav se je trenutek prej zdelo, / da je vse v ravnovesju.«

Čeprav so pesmi razvrščene neposredno, brez razvrščanj v cikle ali dele, nastaja zgodba. V tej zbirki je položaj subjektke drugačen. Iz odhajanj, ki jih doživlja subjektka, nastajajo nove odločitve. Pesniški jaz postaja vedno bolj svoboden/-a (občutek iz prve zbirke je drugačen, pogosto se zdi, da avtorica še vedno išče ljubezen): »Ostaja brezčasna tišina. / Zame …« Ena izmed vidnih literarnih referenc, vzeta iz grške mitologije, tako arhetip Penelope spremeni. Ne gre več za požrtvovalno čakanje oziroma kot prav v pesmi, zmanjka surovine za celoto tkanine (prav tako pesem Brezčasna): »Poslušam neslišno / drsenje preje, / ki nežno ovija prste. / Vsaka zanka za eno solzo, / vsaka solza šteje eno sekundo … / Šele polovica šala je spletena, / a je zmanjkalo niti.« je vzeta Kot pravi v pesmi Brezčasna: »Razumeti, / zakaj je poslušanje tišine / neznosno, kadar so slušalke na ušesih / in glasba utihne …«

Tako nastane novi čas, ki je torej brezčasje, in prostor, ki je tudi prazen in prav zaradi tega osvobajajoč. Gre za odmike, odhode, ki pa obenem dajejo zasičenost, ki je tudi težavna in obremenjujoča. V pesmi Stopinje je tako konec razmerja boleč prav zaradi presežka stvari, ki jih ni mogoče kar tako spregledati, saj subjektko venomer boleče opominjajo: »Kam naj z vsem tvojim, / kar je v meni? / Kje se končam jaz in / kje začneš ti?« V pesmi se zanimivo poraja tudi vprašanje o končnem, zadnjem darilu, na katerem je ženska sama z živaljo. Gre za preplet simbolike in ironije, ki pretvorita popolnoma vsakdanje reči v neki popolnoma novi odnos do njih.

Pesniški jaz pa (prav zato) postaja vedno bolj suveren/-a in s pesnjenjem sporoča, da je prav to vedno z njim oziroma z njo. Sprva gre mogoče za nekoliko vsakdanji naslov zbirke, torej Pišem, a sama ideja zbirke je prav ta – prav pisanje je ljubezen (in seveda delo), ki obstaja in jo je lažje »loviti«, opazovati (iz pesmi Sledilka):

»Njena pesem.

Ki je zmeraj ona sama.

Ki je zaljubljena v kamenje.

Ona in njena pesem.

Vedno v odhajanju.

Nikoli brez nje.

Nikoli brez pesmi.«

Pišem predstavlja pesniško zbirko, ki predvsem uspelo predstavlja zaznavanje lirskega subjekta. Gre tudi za dovršeno izpeljano sinestezijo vonjav, ki so lahko pojavijo znotraj nekega prostora (npr. motiv sobe, omare, v kateri so naravne dišave) ali zunaj v mestu: »V sosednji ulici je pekarna. / Toplota kruha ovije / zgodnje jutranje ure.« Pesmi pa imajo svojo specifiko v drobnih motivih, kot je npr. sivka, zaplate trave sredi urbanega okolja. Prav take so tudi črno-bele fotografije, na katerih je opaziti mesto in utrip senc. Gre za poezijo, ki želi strniti občutenja in utrinke za spomine, pogosto je zaznati, kot da gre za ubeseden fotografski način (ena od pesmi se imenuje Fotografija).

Druga pesniška zbirke M. Gorjup je zbirka o erosu do ustvarjanja in vnovičnega življenja ali bolje preroditve subjektke. Čeprav je v njih najti motive odhodov, je v pesmi vseeno zaznati vitalnost, saj še vedno obstaja pisanje, iskanje, brskanje ali po sebi, ali mestu, ali literaturi. Zbirka, ki dobro opraviči sam naslov, torej Pišem.