piše: Milan Novak

Sestop ali dvig. Odhod torej. Brez slovesa, preprosto zapreti oči in ugasniti.

No in?

Nič »in«. Nič ni naprej. Je pa veliko polje nečimrnosti, zavisti, škodoželjnosti in pohlepa. Vse to ostaja. Nedotaknjeno. Ker se ni dalo nikamor premakniti.

Prenehati dihati. Namenoma.

Najlažje je pospravit kufre, vstati in oditi. Najpogumnejši trmasto vztrajajo in se borijo do zadnjega!

Ni res. Ostajajo najbolj trmasti in najbolj leni. Oboji niso prav bistri. Preprosta zdrava pamet pokaže ko je dovolj. Pač je treba zdravo pamet imeti. In ničesar se ne nese s seboj. Zato kufri ostajajo.

Saj, to zmešnjavo pa naj drugi pospravljajo, ali kaj?

Tako je, naj jo kar pospravijo. Tisti, ki so razmetali, naj lepo zložijo nazaj. Zaupljivost med vrline, bahavost in postopaštvo med slabosti, pohlep med nezaželeno, spoštljivost v obvezno. Vse polje je premetano, dvomim, da je kaj sploh še na svojem mestu.

Kaj pa tisti, ki ostajajo in njihove bolečine?

Nihče ni nikogaršnja last. Nikogar si ne bi smeli lastiti. Prav to je vzrok teh bolečin. Tisti ki odhaja, s seboj odnese vanj vpleteni del tujega. Ta izguba potem boli tistega, ki ostaja. Zato žalovanje v resnici pomeni objokovanje izgube neupravičenega posedovanja. In mnogokrat ne gre za otožno poslavljanje ampak za tožeče vprašanje: »Ah, kako bom pa zdaj jaz v tej samoti?« To ni žalovanje, to je sebičnost.

Naj bo, če tako misliš. Ampak, kaj pričakuješ, kaj boš s tem dosegel, bo kaj drugače?

Ravno za to gre. Nič ne pričakujem več. Nikogar ne moreš spremeniti, to mora vsak sam. To vem že dolgo. Sam se spreminjaš, dopolnjuješ, izboljšuješ, na podlagi zgledov iz okolice. V vzornikih se ogleduješ. V voditeljih. Le to velja. Jaz sem vztrajal v svojih prepričanjih, dolgo sem vztrajal. In sem bil zgled. Ampak, nisem bil vzornik. Nisem vodja, pomembnež, ki bi vplival na okolico. Sem povprečnež s svojimi prepričanji in stališči. Prav to sem želel, biti povprečnež in se ne izpostavljati. Vem da tisti, ki to počno, v resnici sploh niso boljši od ostalih, kvečjemu bistveno slabši. In če bi poznali njihova resnična hotenja, jih nikoli ne bi povzdigovali in jih častili.

Obupati. Da, obupati. Imam pravico in možnost. Sam odločam. Zato ničesar ne pričakujem. Ne več. Tudi mi ni mar, če bo kdo sploh opazil. Ne več. Sprijaznjen sem s tem, da se človek ne more, ne želi spremeniti. Ker je to naravni mehanizem preživetja. Človek nima naravnega sovražnika. In če hoče preživeti, se mora sam omejevati. Boj za prevlado, ki nas pobija, je le sredstvo. Namen je upravljanje s populacijo. Ko sem to spoznal, mi je postalo jasno, zakaj sem tako osamljen. Nisem del velikega načrta, naravnega procesa. Zato mi to življenje več nič ne pomeni. Vsaj na koncu bo moje dejanje skladno z načrtom. Zmanjšati številčnost populacije, globalni cilj.