Piše: Melanija M. K. Lamerov

»K. V. T.«

Bil sem na telefonu s poslovnim partnerjem iz Nemčije, a sem ga vseeno zaznal pred svojimi vrati. Delb. Eden izmed mojih sadik, eden izmed mojih redkih ljubimcev skozi vsa stoletja.

Vsako nadnaravno bitje je slej kot prej naredilo oziroma vzgojilo svojo sadiko. Sadike so bili ljudje, ki smo jih spremenili v nadnaravne, pod določenimi pogoji. Prvi pogoj je bil, če smo mu le tako lahko rešili življenje. Drugi pogoj je bil, če je človek to res, res želel, tu je bila v ozadju običajno romantična zveza ali dobro prijateljstvo. In tretji pogoj, če je bila to naša sorodna duša. Vse ostale razlage, razlogi in načini niso bili dovoljeni. Nihče ni smel kar tako spreminjati in posegati v človeška življenja.

Sam sem v svojem življenju naredil le štiri sadike, da sem jim rešil življenje oziroma ga podaljšal v nadnaravno. Pa še to so bila bitja, za katera sem vedel, da imajo odprt pogled in dober potencial.

Delb je bil hkrati tudi moj občasni ljubimec. Nekaj časa sva se šla zveze, tam tristo let nazaj, a sva kaj kmalu ugotovila, da imava različne cilje v življenju. Edina stvar, v kateri sva se dobro ujela, je bil seks.

»Sem mislil, da prideš šele čez kak mesec,« sem komentiral, ko je Delb uletel v mojo pisarno. Le on je vstopal brez trkanja. Vrata za njim so se zaprla in v trenutku je bil v mojem naročju. Poljubila sva se. Zagodel sem. »Je pa že minilo nekaj časa,« sem rekel in ga vrgel na mizo. Raztrgal mi je srajco in se mi zagnal v prsi. Cuzal jih je in z jezikom drsel nižje. Potem me je potisnil na stol in mi slekel hlače. Vzel me je v usta, globoko v grlo. Vmes si je hlače potegnil čez kolena. V trenutku je vstal, s trebuhom polegel na mizo in me potegnil nase. Zaril sem se vanj, grobo in hitro. Orgazem je prehitel zadovoljitev mojih potreb. Prijel sem ga in ga vrgel čez pisarno na usnjeno sedežno. V sekundi sem bil pri njem, v njem. Gledala sva se, vabil me je vase, v svoje globine. »Kakšna žival si,« je šepnil. »Včasih pa res,« sem odgovoril in se nasmehnil. Pustil mi je, da sem zagrizel v njegovo ramo, ko mi je zopet prišlo. Za trenutek sem pozabil na okolico, preslišal Vanesino trkanje pred vrati. Vstopila je in naju vsa osupla pogledala. Potem se je hitro zdrznila, se opravičila in zapustila prostor. »Voham ljubosumje …« je izzivalno rekel Delb. »Daj, nehaj, no,« sem odvrnil resno in se oblekel. »Klavdij. Priznaj si že. Stoletja je že zaljubljena vate, seveda je ljubosumna, ker te ne more imeti. Stavim, da samo čaka na pravo priložnost. Saj veš, da ne boš več gej …« je komentiral Delb, se zarežal in me poljubil.

»Julijan in Niobe naju že čakata v restavraciji, tam kot običajno,« sem pojasnil Delbu, ko sva hodila po ulici. Prijel me je pod roko, kot bi bila partnerja, in se stisnil k meni. Zaledenel sem ob njegovi drznosti, a je Delb kar ignoriral moj odziv in rekel: »Nisem navajen take zime, skoraj leto dni sem preživel na plažah.« Zavil sem se z očmi in pustil, da me drži pod roko.

Moj nos je zaznal vonj, ki ga v tem trenutku res nisem želel srečati. Neopazno sem ga poiskal s pogledom. Pred malo čokoladarnico na levi sem videl privezana tista dva rjava psa. Lastnik je ravno izstopil, v rokah je držal bombonjero in v ustih okušal čokolado. Vmes je poslušal, kaj mu je prodajalka govorila, ko ga je pospremila ven. Videl me je, za trenutek sva se spogledala, potem je pogledal nazaj. Moje telo je rahlo zavrelo in srce je ponorelo. Na sebi sem začutil Delbov pogled. Moral sem izginiti, preden bi me fant zopet poiskal s pogledom.

»Zakaj si naju pa teleportiral v restavracijo? Saj sva bila za ovinkom? Kaj se dogaja, Klavdij? Ti običajno ne uporabljaš magije!« me je napadel Delb, Julijan in Niobe pa sta naju le vneto opazovala, ko sva se nenadno pojavila pred njuno mizo. Zavzdihnil sem in začutil, kako vsi trije nagonsko in radovedno zaznavajo moje občutke. »Nehajte me zaznavati!« sem zarenčal skozi zobe. Delb in Niobe sta sklonila glavi, Julijan pa se mi je le nasmehnil.

Kaj se je dogajalo z mano? Zakaj me je ta smrtnik tako vznemirjal? Doma sem na polici poiskal najstarejšo knjigo, ki sem jo imel. Knjigo nadnaravnih. Knjiga je zaznala moje vprašanje in se odprla na strani, ki sem jo iskal. Bral sem o občutkih, o tem, kar čutim, ko ga vidim. Vsi opisi in razlage so vodili do tega, da je to občutek, ki ga povzroča sorodna duša, druga polovica, življenjski partner. Kako za vraga je lahko človek, navaden smrtnik, moja sorodna duša, sem se razjezil nad knjigo, ta pa se je le zaprla.

Vrnil sem jo na polico, ker sem zaznal Delbove korake na hodniku proti mojemu stanovanju. Skril sem svoje občutke, se slekel in ga gol počakal na sedežni.

Lepo sem se spočil od napornega vikenda. Delb se je vrnil nazaj v svoje poletne rezidence. Še dobro, tokrat se mi ni dalo več ukvarjati z njim. Naredil sem požirek kave in ugotovil, da je torkov šopek prispel z rahlo zamudo. »Kaj za vraga?« sem rekel jezno naglas, ko sem kar naenkrat med vsemi cvetlicami zavonjal vonj rjavega psa. Takoj sem stopil k bujnemu šopku in si ga ogledal. Najprej sem pomislil, da se nekdo že zajebava iz mene, potem sem videl, kako iz kupa cvetlic kuka modra kuverta z uradno oznako cvetličarne. Notri je bila pogodba za torkove šopke, ki jo je bilo potrebno podaljšati. Kako hitro se obrne desetletje, sem si mislil, ko sem izpolnjeval papirje.

Ampak kaj sem spregledal? Kako sta rjava psa povezana s cvetličarno?