MODRA LUNA

Radovednost, kaj me čaka v življenju, in kje se skriva princ na belem konju, me je na noč čarovnic ob modri Luni  zvabila na pot k vedeževalki.

Agata je živela s kozo in črno mačko ob gozdu na koncu Ježkove ulice v odsluženem cirkuškem vozu. Slovela je po svojih prerokbah, ki so se menda zmeraj uresničile.

Potrkala sem in vstopila. Vrata so pritajeno zaječala. V mrakobnem prostoru, ob soju sveč, je prerokovalka na temnordečih z zlatom vezenih blazinah bolj ležala kot sedela.

»Dober večer gospa,« sem plaho pozdravila.

Agata me je ošinila s pogledom in mi namignila naj sedem.

S tresočimi koleni sem se sesedla na nizko pručko. Po prostoru je vel sladkoben vonj po kadilih. Moje oči in misli so nemirno begale od težke rdeče zavese do ust ženske, v katerih je manjkala polovica zob. Spreletavali so me mravljinci in oblil me je hladen pot.

»Kako naj prerokujem: skozi kroglo, kavo ali dim?« je momljala in sikajoče spraševala vedeževalka.

»Kar skozi kroglo, kar skozi kroglo,« sem hitela z odgovorom. Bala sem se, da bi me s kavo zastrupila, dima pa je bilo v prostoru več kot dovolj.

Agata je vzela v roke kristalno kroglo in jo med dolgimi prsti spretno zavrtela. Ob tem je  momljala nerazumljive uroke: »@$&#?*!«

Opazovala sem kroglo, v kateri je migotal odsev sveč. Nenadoma so se plamenčki združili v mogočen plamen. V krogli so se v divjem plesu zavrtele življenjske zgodbe prednikov. Krogla je zmeraj bolj žarela, se raztezala, večala in z mogočnim pokom razletela na tisoče drobnih usod.