Piše: Melanija M. K. Lamerov

»K. V. T.«

Besen sem uletel v svoje stanovanje. Moja magija ni delovala nanj. Ves čas je videl moje prave oči nenaravnih barv, pa se niti prestrašil ni. Prekinil je celo mojo izmenjavo v psa.

Besen sem bil nase, besen na svoja čustva. Besen na nekaj, kar mi je namenilo sorodno dušo v človeku, v navadnem smrtniku. Zarjovel sem na ves glas, da so se zatresli kozarci v vitrini. V vseh svojih stoletjih brez ljubezni sem se že sprijaznil, da morda nimam sorodne duše, da nimam šibke točke.

»Kako za vraga lahko navaden smrtnik prekine mojo magijo?« sem zelo glasno vprašal svojega nadrejenega Araza. Ko sem želel, sem ga lahko priklical k sebi in ga s svojimi mislimi povabil in mu dovolil v svoje stanovanje. Minil je trenutek, ko se je prikazal v moji dnevni sobi. V tišini se je razgledal naokoli. »Klavdij, nikoli me še nisi povabil v svoje stanovanje …« je komentiral in dodal: »Te je moralo pa res vreči iz tira.« Zavzdihnil sem. »Si vedel, da me to čaka?« sem vprašal jezno, a je Araz le skomignil. »Zakaj lahko smrtnik prekine mojo mogočno magijo?« sem vprašal še enkrat. Tako zelo sem hrepenel po drugačnem odgovoru, da si nisem mogel priznati resnice. »Saj globoko v sebi že veš, zakaj …« je lahkotno rekel Araz. »Se lahko temu uprem? Lahko to ignoriram?« sem vprašal v upanju. »Poskusi, a vedi, bolj ko odrivaš svoja čustva, bližje k srcu gredo …« je rekel in se nagajivo nasmejal.

Preden je izginil, je zaradi njegove magije knjiga nadnaravnih priletela naravnost v moje roke in se odprla na strani »sorodnost«. Preletel in prebral sem vse besede, zapisane o sorodni duši nadnaravnega, o usojeni in namenjeni drugi polovici, življenjskemu partnerju. »Sorodna duša … nekdo, ki ostane ob tebi za vedno, ko jo enkrat najdeš … edina oseba, ki ve, kdo si v resnici, ki te pozna in razume bolje od vseh. Oseba, ki ji nenavadne stvari ne bodo nenavadne … edina oseba, ob kateri ne moreš biti nič drugega kot le to, kar v resnici si … edina oseba, na katero tvoja moč ne more vplivati … oseba, s katero imaš zaradi tega popoln in čist odnos, hkrati pa edina oseba, ki te lahko zares rani ali nadzoruje tvojo moč. Oseba, ki je tu, če hočeš ali ne … oseba, do katere čutiš nekaj, česar potem, ko enkrat vzpostavita zvezo, ne moreš prekiniti nikoli več.«

Rahlo razdražen zaradi vsega, kar se je dogajalo v meni, zaradi razlogov, ki sem si jih našteval v glavi ure in ure … razlogov, da bi ostal čim dlje stran od Zanderja, sem zamujal v službo. Vstopil sem v poslovni del svoje stavbe in že zaznal vonj svežih torkovih cvetlic, ki so jih verjetno ravno dostavili. Pozdravil sem vratarja in pogledal proti Vanesini mizi, da bi videl, kakšen šopek me čaka danes. Pred njeno mizo je stal najbolj bogat šopek doslej, sam Zander. Spogledala sva se. Presenečeno je obstal z odprtimi usti. Ni pričakoval, da me bo videl tu. Rahlo sem se mu nasmehnil, da bi prekinil njegovo okamenelo stanje. Zdrznil se je in od Vanese prevzel list, na katerega se je podpisala. Pristopil sem, vljudno pozdravil. »G. Tillman, to je g. Kasun, Zander, lastnik cvetličarne z vrtnarijo,« mi ga je predstavila Vanesa. Ponudil sem mu roko. »Je bil že čas, da spoznam dolgoletnega poslovnega partnerja,« sem rekel mirno in se nasmehnil. Čutil sem, kako vznemirjen je bil. »Vanesa, odnesi šopek v mojo pisarno,« sem prosil, da bi dobil priložnost za pogovor z njim. Vzvišeno me je pogledala, pograbila šopek in nama obrnila hrbet. Čutil sem, kako je skušala zaznavati moje občutke. »Zander, te lahko povabim na kavo?« sem vprašal in dodal: »V svojo pisarno.« Čutil sem, kako jezno trmast je bil, a se mi ni mogel upreti. Sledil mi je v dvigalo.

Vstopila sva v pisarno. Za nama sem zaprl vrata in jih zapečatil z magijo, da naju nihče ni mogel zaznavati. Sprehodil se je po pisarni, pogledal skozi okno in osupnil ob pogledu na mesto. »Izvoli,« sem rekel mirno in mu v roke podal skodelico kave. Poduhal jo je in ob prijetnem vonju rahlo priprl oči. »Obožujem kavo,« je dodal. »Jaz tudi,« sem rekel in se nasmehnil. »Torej si ves čas vedel, kdo sem,« je bil direkten. »Ne, šele ko sem prišel v cvetličarno, sem povezal stvari,« sem bil jasen in iskren.

»Imaš partnerja?« je nadaljeval. Vedel sem, pomislil je na Delba, ker naju je takrat na ulici videl skupaj. »Ne, tisto je Delb, občasni ljubimec in prijatelj, ne živi v Evropi … občasno se oglasi naokoli,« sem odgovoril.

»Ti, tvoja družina je skrivnost, ki jo je mama skrivala pred mano, vedno je govorila, da te nihče nikoli ni videl,« je rekel Zander, ves razdražen. »Hmm … Zander, tvoja mama me je videla, vendar ni vedela, da sem to jaz, vsa leta je vrhunsko opravljala svoje delo, saj v resnici ni pomembno, kdo kupuje šopke. Vedno pa sem samo jaz, nimam družine, sorodstva … več …« sem odgovoril. Odkimal je, kot da mi ne bi verjel. »Ne, še nekaj je bilo … moralo je biti še nekaj … vedno sem vedel, kadar je mama skrivala stvari ali lagala, da bi mi priredila resnico … mama ni želela, da te spoznam,« je izustil in nagonsko stopil korak bližje k meni. »Verjetno je menila, da nisem dober zate, ljudje marsikaj govorijo,« sem dodal, ko sva bila že neverjetno skupaj. »Ampak jaz te hočem in vem, da tudi ti hočeš mene,« je rekel tiho in odločno. Na svojem obrazu sem čutil toplino njegovega telesa. Zrla sva si v oči, vem, da so moje oči ob njem žarele. Približal se je, stegnil svoj jezik in najprej obliznil mojo zgornjo ustnico. Potem je svoje vroče ustnice kar naenkrat pritisnil na moje, njegov okus je bil tako dober. Za trenutek sem mu vrnil poljub, potem sem se odmaknil in odkimal: »Zander, jaz …«

Jezno je pihnil in me prestrelil s pogledom, ker sem prekinil poljub. Odvihral je proti vratom in z enim samim dotikom prekinil magijo okoli naju, ne da bi se tega sploh zavedal.