Nekoč je živel Luka. Ko je bil star eno leto, sta ga starša vpisala v vrtec. Luka še vedno hrani v mapi potrdilo o uspešno opravljenem vrtcu. Ko je bil star šest let, je drugega septembra (prvi september je bil tisto leto nedelja) začel obiskovati Osnovno šolo Podlog – Vrhpolje. Zaključil jo je s prav dobrim uspehom, Vegovim bronastim priznanjem, potrdilom o opravljeni Bralni znački, priznanjem o sodelovanju na računalniškem tekmovanju Bober, priznanjem za uspešno opravljen projekt Ekobranje za ekoživljenje, priznanjem za sodelovanje na Likovnem festivalu Pionirskega doma, potrdilom o opravljenih neobveznih izbirnih predmetih, priznanjem za sodelovanje v projektu Eko smreka, priznanjem za drugo nagrado na tekmovanju otroških šolskih pevskih zborov v kategoriji mešani mladinski pevski zbori, priznanjem Moja domovina – poznam kulturno dediščino?, priznanjem za sodelovanje na Proteusovem tekmovanju, priznanjem za sodelovanje na tekmovanju v razvedrilni matematiki, priznanjem za sodelovanje na tekmovanju iz znanja logike, priznanjem za sodelovanje na šolskem tekmovanju za Preglova priznanja, priznanjem za sodelovanje v šolski gledališki skupini in potrdilom o sodelovanju v projektu Simbioza. Potem se je vpisal na srednjo šolo, kjer je začel sodelovati v Šolski impro ligi in skupini za urejanje šolskega vivarija. Tam je spoznal Anjo. Od takrat naprej ni več sodeloval pri nobenih izvenšolskih dejavnostih – z Anjo je preživljal popoldneve v svoji sobi ali pa je šel z njo na sprehod. Potem je delal v službi in skupaj z Anjo skrbel za dva otroka. Ko je bil Luka star šestdeset let, se je vpisal na Univerzo za tretje življenjsko obdobje in se učil: astronomije, francoščine, latinščine, keramike, kitajščine, stavbne dediščine, umetnostne zgodovine in ustvarjalnega pisanja. Pri vseh predmetih je vsako leto dobil potrdilo o opravljenem tečaju in ga skrbno shranil v mapo.

Zgodba je iz knjige Zelo kratke zgodbe, zbirka Frontier 2020.

foto: yerling villalobos via Unsplash