Piše: Matej Krajnc

Založba Obzorja, 2020

Če bi pomislili, da vas med platnicami čaka pravljica o prijazni čarovnici, bi pomislili preveč konvencionalno. Tudi podnaslov “Pravljični roman za odrasle in mladino” ne zajame docela tistega, kar vas čaka, ko začnete brati. Najprej mi je na pamet prišel televizijski film Čisto pravi gusar iz osemdesetih, v katerem se prepletajo realistični in pravljični elementi, pa tudi ta še zdaleč ni kakršnokoli komparativno orodje – zgolj preblisk. Treba je seveda dodati, da mešanje različnih svetov in žanrov ni novo, saj vemo, tako iz kakšnih magičnorealističnih romanov kot iz ZFja in spekulativne fikcije in še od kod. A pričujoča knjiga vseeno želi biti tudi pravljica, ohraniti želi nekatere specifične tozadevne elemente, pri čemer pa ji pogled vedno znova uhaja onkraj, v empirično znanje in erotično domišljijo. Avtor premore precej različnih aparatov, že njegova diplomatska kariera zadošča za “lifetime of stories”, kot bi rekli v “globalnem” jeziku. Romaneskna struktura zanj takisto ni neznanka, pričujoča knjiga pa služi tudi kot poravnava nekaterih starih dolgov, a o tem ne bomo na dolgo in široko – posvečena je njegovemu pokojnemu bratu in sam avtor tudi v posvetilu vztraja pri oznaki “pravljični roman”.

Čarovnica, ki je glavna protagonistka pričujoče zgodbe, ima pravzaprav več imen, kot jo pač kdo poimenuje in tu sta poleg nje še njen tajni svetnik (ki jo kliče Klitorisilda, kar ima erotični prizvok) in njegov žlahtnik Ižoj (ki jo kliče Martilda, kar obvelja za “uradno” ime, ki naslavlja pravljični roman). Slednji ima cel kup prijateljev, pridružijo se najrazličnejše pravljične osebe in živali, ki se sprehajajo med Zemljo, vesoljem, mitologijo, pravljicami, erotiko in znanostjo. Sam avtor pove, da se “za prevlado bojujejo pravljični, znanstveni in erotični elementi”. Pričujočemu bralcu, ki zdaj zapisuje te vrstice, so bili najbolj blizu pravljični in znanstveni, kdo drug bo morda prisegal na erotične in kakšne druge kombinacije v zvezi s tem, a dejstvo je, da so za razumevanje zgodbe in pošten potop vanjo pomembni vsi našteti faktorji. Avtor nas vabi, da se osvobodimo predsodkov in pridobljenih vzorcev razmišljanja, kar je nujno in pomembno vabilo – moralo bi biti samoumevno, saj je “svobodna duša” pogoj za vsako resnično posvečanje literaturi, a ljudje so ljudje: obsojajo, se razburjajo, bentijo in svobodno razmišljanje jemljejo po svoje, zato je avtorjevo vabilo povsem na mestu.

Povedati moram, da mi je Mikov pravljični svet s svojimi interferencami in referencami blizu. Ne bom šel tako daleč, da bi rekel, da še vedno verjamem v čarovnice, ali pač … Čemu ne? Sploh v dandanašnjih časih imamo precej vzrokov za pretuhtavanje tovrstnih “ver” in “prepričanj”. Če obstajajo hudobni ljudje, čemu ne bi obstajale tudi čarovnice – take in drugačne. Erotične ali brezspolne. Jezne ali vesele. Da je tale knjiga namenjena odraslim in mladini, je seveda zgolj ohlapen napotek, kot smo zapisali že zgoraj. Določene odlomke bi lahko brali tudi otrokom, pa se ne bi pohujšala, kot bi kdo pomislil. “Varuj, bog, naše ovce volka!” – se spomnite te pravljice iz davnih časov? Ne? Nič hudega. Tule pred vami je še ena. Če jo vzamete zgolj kot pravljico, bo tudi okej, to je vaša odločitev. A pod to plastjo je mnogo drugega in drugačnega, na kar nakazuje že naslovnica. In Martilda/Klitorisilda ni zgolj dobra ali ne-dobra čarovnica. Zdaj ne bom ponavljal litanij o “zrcalu družbe”. O tem kdaj drugič!