Piše: Matej Krajnc

Založba Obzorja, 2020

Sto let zgodovine, tam nekje med 1850 in 1950, se spogleduje z različnimi narativnimi postopki in, na koncu knjige, z različnimi zgodovinskimi viri, ki pričujočemu delu dajejo verodostojnost. Rodbina Margheri in Dolenjska, točneje področje, zabeleženo v naslovu, sta dve rdeči niti pričujočega dela, ki si podaja roke z izbrano poezijo nekaterih preteklih let (Simon Gregorčič), ki pripelje v spomin Gerbičeve samospeve in nekatere duhovite, a tudi trpke dialoge in zgodbe iz let, o katerih pravzaprav v sodobnem času nimamo kaj dosti napisanega, zlasti ne v tej obliki. Če se že v teh časih podajamo v preteklost, je to v obliki lahkotnejših psevdozgodovinskih prigod ali pa anahronističnih intertekstualnih besedil, forma zahtevnejšega zgodovinskega/ljubezenskega romana pa je zato še tolikanj bolj vabljiva. Seveda domišljija tudi velja, še posebej pri tkanju romanesknih zgodb, in v pričujočem delu že zaradi narave snovi ne manjka ljubezenskih doživetij in dogodivščin.

Amalija Jelen Mikša s pomočjo profesionalnega novinarskega aparata, ki se pozna pri iskanju virov in literature, obeleži obdobje grofa Margherija, ki mu “ljubezenske reči” niso bile neznane. On sam in njegovo potomstvo se je vpletalo v najrazličnejša razmerja, tudi škandalozne sorte, in ko sem bral pričujočo knjigo, mi je po glavi šumel tisti star hrvaški šlager: “Svaki dan ruža za gospođu Ružu,” Kalemberjeva duhovita pop prigoda kot nekakšna parodija na tedaj priljubljeno Dinastijo, kjer so bili vsi tako zelo poštirkani, a zares tako zelo pohotni in izprijeni. No ja, kakor vzamete – spletke in prevare so bile med ljudmi, odkar obstajajo in ni težko predvideti, da se je kaj takega dogajalo že v jamah ali pa še prej. A vrnimo se k pričujoči knjigi: grofovi hčeri sta radožive sorte in obe bi z mlajšim, ena celo pod njunim rangom, z mladim, petindvajsetletnim hlapcem (kočijažem), čeravno jih ona šteje štiriinštirideset. Druga bi z osemnajst let mlajšim nečakom. Njun brat je bolj zategel, tradicionalen, opisuje se ga kot zelo vernega, pa mu zato ni najbolj pogodu, da bi se ga v družini preveč sviralo; svobodomiselnost se plemstvu ne spodobi. No ja, vsaj navzven ne, čeprav iz mnogih del starejše slovenske književnosti jasno razberemo, da so gospoda imeli precejšnje apetite, ne vedno v skladu z njihovim pedigrejem. A četudi zgodba o grofu in njegovi družini, ki živi ob Krki, ne zaide kaj dosti čez drugo vojno, se zdi precej sodobna, že zato, ker tudi danes nastaja svojevrstno plemstvo s svojimi žgečkljivimi igricami; pa ni seveda nujno, da vse leti na erotiko.

Opisi gradu Otočec in obkrškega življa so tudi sicer zelo dragoceni; hlapčeva sorodnica ima precejšnjo zbirko dokumentarnega gradiva, ki je bilo neprecenljivo, pa časopisi seveda tudi; zlasti zanimive pa so v takih primerih zgodbe, ki pisatelju/ici omogočajo, da iz zgodovinske podlage naredi nekaj svojega, kar dotičnega obdobja ne zbanalizira, ampak morda še potencira njegove značilnosti. Tu pride na svoje tudi pisateljska domišljija ali, raje recimo, spretnost, ki iz vseh teh niti sešije plašč. Tako pričujoči roman deluje tudi kot nekakšna kronika Otočca iz tistih časov, bralcem pa ponudi iskriv pogled v “gosposke posle”. Oh, in gospoda so imeli marsikaj opraviti, brez skrbi. Zdaj pa si ne morem kaj, da ne bi sem dol prilimal tegale komada: