Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor, 2020

Pred nami je zbornik literarnih krpank (in ene krpanjke), ki že od leta 2013 izhajajo pri Kulturnem centru Maribor (takrat še Subkulturnem azilu). Pomen fanzinov v literarnem prostoru je seveda jasen: pomembno prispevajo k prihajanju novih pisav na literarno sceno, k vznikanju novih imen, ki v nekaterih fanzinih naredijo tudi svoje prve korake in se nato izurijo v referenčne avtorice ali avtorje. Ali pa ne. Fanzini so lahko pomembni soustarjalci subkultur, ki ohranjajo pisanje mladih sveže, onkraj mainstreama in “uradno veljavnih poetik”. Osem let krpank je torej pomembno obeležje in zdaj ima bralec pred sabo vse te zanimive prispevke, med katerimi lahko izbira in izbere. Urednica pričujočega zbornika je Tonja Jelen, uvodno besedo pa je spisala siva eminenca Kulturnega centra Maribor, Dušan Hedl, ki krpanke označi kot “vstopni kanal do objav”, kar je dobra oznaka, ki v kratkem opisu učinkovito povzame namen dosedanjih izdaj, čeprav, kot je razvidno iz priloženega, ne gre samo za to. Poleg Hedla spregovorijo še Tonja Jelen, ki piše o procesih nastajanja fanzinov in posledičnem vzniku nove scene, Matej Velkavrh, ki zapiše nekaj besed o svojih izborih, Nina Medved, o vitalnosti pisav, domišljiji in upanju, Sara Nuša Golob Grabner, ki svoj prispevek naslovi Fantazije mladega časa in Klavdija Volf s pogledom iz zaodrja. Vsak od omenjenih legitimno razmišlja o dandanašnjih mladih pisavah, o vstopih v literarni prostor in o prihodnosti, ki prihaja iz teh pisav. Pri tem je seveda pomembna tudi uredniška odgovornost, da namreč spoznajo tisto literaturo, ki dejansko ima potemcial za nadaljevanje. To je sicer težka naloga, kratkoročno morda tudi nehvaležna, dolgoročno pa se, pri pravih pristopih, izkaže, da nagovor prvim bralcem ni bil naključje. Na vsakem, ki piše, je, kako se bo navsezadnje sam odločil in bil pripravljen izmojstriti svoje izpovedne ravni. Drži pa tudi, da vsakdo, ki piše pesmi, še ni pesnik in slaba poezija, kot vemo iz teorije in prakse, dejansko obstaja, uredniki pa so tisti, ki predstavljajo tozadevno prvo sito. To rekši, najdemo med avtorji in avtoricami v pričujočem zborniku kar nekaj imen, ki so presegla “vstopni kanal”, objavila samostojne zbirke pri referenčnih založbah in delajo naprej. Nekaj pa je med objavami tudi že uveljavljenih imen, kar pomeni, da krpanka ni nujno vedno zgolj prvi prag.

Priložene so tudi vse naslovnice posameznih krpank in s tem je dokumentirano skorajda desetletje, ki se bo ob uredniškem trudu in novih mladih pisavah še nadaljevalo. V to ne dvomimo. Do takrat pa pozdrav vsem mladim, ki so prijeli v roke pero, vsem “veteranom”, ki ga še vedno niso odložili in ekipi KCM, ki za nekatere že preživeto “analogno” obliko prestopanja (in utrjevanja) pragov še vedno ohranjajo pri življenju. Kot kaže, bo papir kljub vsemu preživel; poezija pa tudi.