Piše: Matej Krajnc

Bad Seed Ltd./Awal Recordings, 2020

Ob “projektih” (tako se zdaj reče), o katerih se že vnaprej govori, kako odlični so, imam vedno nekakšne zadržke. Ti se ob poslušanju lahko razblinijo ali pa ne. O pričujočem solističnem nastopu Nicka Cava, ki se je streamal med spomladansko epidemijo, je krožilo precej besed; same dobre, kako odličen, srhljiv sprehod skoz opus je to, kako nekatere pesmi v intimi Cava, klavirja in praznega prostora zaživijo čisto drugače in kako gre za mojstrovino, ki je bila, kot je Cave takrat objavil, »one-off« – če ste videli in slišali, ste, sicer: škoda.

V zgodnji jeseni pa se je začelo šušljati, da bo stari mojster zaradi povpraševanja svoj nastop vendarle izdal na plošči in tudi DVDju. Za izid je izbral november, visoko jesen, ki že pogleduje proti zimi, čas torej, ki je kot nalašč za te reči, svet pa je, kot spomladi, zvečine spet zaklenjen, ne glede na obljube, da se to ne bo več zgodilo, z virusom ali brez njega. Ker se svetovni red očitno ne vpraša, ali je kdaj prej v zgodovini že bila kakšna pandemija, epidemija ali za karkoli že razglašajo ves ta cirkus, moramo ljudje biti tiho, sicer smo »zanikovalci«, sovražniki, celo morilci, nesolidarni, sokrivi za smrti, ki se zlasti jeseni kar množijo, čeprav jih nihče zares ne pojasni. V takem prijetnem ozračju je samotna in večkrat morbidna muzika Nicka Cava kot nalašč. In projekt bi res lahko bil mojstrovina, če se Cave, kot se mu to zadnja leta rado dogaja tudi v studiu, ne bi preveč trudil. Bil preveč očiten. Feeling, ki je sicer prisoten, tako zadobi nekakšen priokus ponarejenega, kot da Cave s svojim klavirjem (ki ga je, roko na srce, takisto igral že bolj prepričljivo, a pustimo to) v brezkompromisnem iskanju intime to intimo povozi z nikakor ne slabimi, pač pa nikakor ne nadpovprečnimi izvedbami svojih pesmi. Na dvojnem LPju se sprehaja po bolj in manj znanih poteh svojega opusa (odvisno, na kateri stopnji pristaštva ste), in čeprav Brompton Oratory, Are You The One That I’ve Been Waiting For?, Higgs Bottom Blues, The Ship Song, Henry, Into My Arms in druge zazvenijo samotno in z veliko prostora v sebi, nekako ne postanejo nove definitivne različice; za »žive« izvedbe se obrnemo drugam, srhljivost Cavovega glasu in klavirja ni tako intenzivna, da bi nas prepričala, da gre za vrhunske izvedbe, ki jih je Cave posnel v srhljivih časih (tudi zanj osebno). Preveč je v vlogi Cava, da bi se znal sprostiti in pesmim vdahniti pravo intimo, z njo pa bolečino, ki sodi vanjo. Kot je bil denimo tudi na albumu Skeleton Tree preveč očiten, da bi bil prepričljiv. Njegova persona, ki je bila vedno vsaj toliko »fake« kot je vanjo verjel (pa saj jo ima Dylan tudi, pa Springsteen in še marsikdo) je postala izrabljena že nekje tam v zgodnjih devetdesetih, pa je iz nje še lahko iztisnil nekaj morilskih balad in ljubezenskih pesmi. Na odru je s svojimi Semeni vedno znal udariti zelo brezkompromisno, zato je zanimivo slišati, da ga je samega premalo, ko bi pričakovali, da bo udaril še bolj gromovno. Ali kot so jedrnato zapisali nekje v spletu: Nick je sicer dober, ampak rahlo dolgočasen.