Piše: Matej Krajnc

ŠifCo/Nika, 2020

Po sedmih letih “odmika” s scene se je ob prelomu desetletja iz osemdesetih v devetdeseta počasi začel dogajati komercialni preporod kariere Andreja Šifrerja. V osemdesetih je bil ob Marijanu Smodetu najbolj prodajani domači kantavtor in prodajnih številk obeh izvajalcev do danes ni še nihče presegel. A po albumu Nove pravljice za otroke in upokojence (1983; kontroverzna plošča zaradi satire Penzionisti; spomnim se še članka iz Jane in ogorčenih pisem nekaterih bolj konzervativnih poslušalcev), ki je bil sicer komercialno uspešen s hiti, kot so Ostani z nami, Kdo komu več pomeni in že omenjeni Penzionisti je Šifrer ob “bumu” bendovskega popa osemdesetih ostal ob strani. Leta 1990 pa je po vseh šivih začela pokati skupna država; Šifrer se je z nekaj prihranki in (po lastnih besedah) s precejšnjo količino sposojenih novcev odpravil snemat v Nashville; izročilo countryjevskega popa mu je bilo blizu že od začetka, kot tudi zvok zahodne obale ZDA iz zgodnjih sedemdesetih, kamor sodi vrsta zvenečih imen, od Joni Mitchell in Jamesa Taylorja do Linde Ronstadt, Jacksona Browna in The Eagles. Taylor je poprej kratek čas sodeloval z založbo Beatlov, Bernie Leadon iz Eaglesov je prišel s Floride (no ja, po Minneapolisu in San Diegu), Linda iz Arizone in tako naprej, zgodovina teh premikov je pestra in zanimiva. A countryjevski pridih “obalnega” rocka, folka in bluesa je Šifrerja navdihoval že od njegovih prvih samostojnih korakov s pesmimi, kot so Bil sem mlad, Moje miške, Življenje včerajšnjega časopisa, Stoj, Marija in Hladen ali vroč.

Nato je ob prelomu desetletja na radijske valove butnila znamenita Država, ostra satira, ki so jo nekateri poimenovali preroška, a nastala je iz Šifrerjevih novinarskih vzgibov opazovanja in komentiranja dejanskega stanja – država je umirala z nezadržno hitrostjo. Uspešnica je postala še balada Šum na srcu in Šifrer se je “čez noč”, kot so takrat zapisali, pa seveda ni povsem držalo, spet pojavil na naslovnicah in tudi v trgovinah, kjer je plošča Hiti počasi, naslovljena po njegovem prepevu hita Eaglesov Take It Easy, spet dosegala vrtoglave prodajne številke in, če se prav spomnim, izenačila prodajni uspeh Šifrerjeve dvojne plošče Ideje izpod odeje iz leta 1981 s sto tisoč prodanimi izvodi. To je bilo tudi zadnjič, da se je v zgodovini slovenske diskografije zgodilo kaj takega. Vloženi denar se je povrnil tudi s pomočjo Droge Portorož, za katero je Šifrer posnel proslulo reklamo, v njej pa so uporabili še eno novo pesem Poglej ga, novo jutro, ki je tudi postala uspešnica.

Plošča je sledila formuli najuspešnejših Šifrerjevih albumov, kjer je kombiniral avtorske pesmi s prepevi in predelavami ljudskih tem. Kot na Novih pravljicah in Idejah se je sprehodil po ljudski zakladnici in posnel svoji različici pesmi Zagorski zvonovi in Bom splezal na češnjo, naslovno pesem smo že omenjali, Brez prijateljev si izgubljen pa je bil prepev uspešnice Eighteen Wheels And A Dozen Roses, prepevala jo je Kathy Mattea. Med avtorskimi je vzbudila precej pozornosti Uspavanka za Evo, ki je tudi pozneje ostala v središču Šifrerjevega repertoarja, Pozdravi doma svojo ženo pa je bila še ena od Šifrerjevih avtorskih countryjevskih balad, narejena v nashvillski štimungi poznih osemdesetih, kombinirani z westcoastovskim zvokom. Countryjevska glasba je takrat postajala spet vse bolj priljubljena, a najbolj v “zmehčani” različici izza mikrofonov Rebe McEntire, Gartha Brooksa in drugih uspešnih akterjev in akterk, ki so se spogledovali (in to precej neposredno) tudi s popom; Brooks je bil najuspešnejši, pridobil si je najširše občinstvo in je še pozneje polnil tudi štadione. Kljub temu pa so ostali priljubljeni tudi nekateri t. i. “tradicionalisti”, denimo Rodney Crowell, Roseanne Cash, Randy Travis ali George Strait, ki so se vračali k standardnim countryjevskim temam, a z vsaj nekolikanj posodobljeno produkcijo. Nosilci bakle korenin s sredine osemdesetih, Dwight Yoakam, Lyle Lovett in Steve Earle so bili za tedanji komercialni country preveč zvrstno sumljivi (sprehajali so se od bakersfieldskega rockabillyjevskega countryja in rokenrola do bigbendovskih/jazzovskih prijemov, folkovskih štimung, izobčenskega countryjevskega, cuntryrockovskega in občasno tudi trdorockovskega zvoka in nazaj), starih sabelj, kot so Johnny Cash, Merle Haggard ali Waylon Jennings pa moderne countryjevske radijske postaje zvečine sploh niso več vrtele; med njimi jo je komercialno še najbolje odnesel z zvrstmi neobremenjeni, a na countryjevski sceni nikoli zares kompromitirani Willie Nelson, ki je s svojo glasbeno širino in preprostostjo ostal priljubljen na vseh straneh, tudi tistih, ki sicer plošče s countryjevsko glasbo nikoli ne bi vzeli v roke.

Bilo je zanimivo slišati, kako Šifrerjeve pesmi zvenijo v angleščini; tudi za to si je vzel čas in leta 1991 izdal kaseto Underground Cowboy, ki je nastala ob boku Hiti počasi. Na njej srečamo pesmi s slednje in nekaj iz preteklosti, denimo angleški različici Šifrerjeve balade Stoj, Marija (Hey, Maria) in Ko zvonovi zapojo (I’ll Leave It Up To You). Omembo Jacksona Browna v pesmi Šum na srcu je Šifrer v angleški različici denimo porabil za naslov (The Music Of) Jackson Browne. Kaseta Underground Cowboy je hitro pošla in jo je bilo potem tudi na črnem trgu skoraj nemogoče dobiti. Ta vrzel je zdaj zapolnjena, Šifrerjeva nashvillska zgodba pa sestavljena z izidom albuma Hiti počasi/Underground Cowboy, ki na eni zgoščenki prinaša oba albuma – za zbiralce, kompletiste in vse druge, ki jih zanima glasba nasploh ali posebej dotični košček naše glasbene zgodovine. Bralci z dobro memoarno sekcijo se bodo spomnili, da je Šifrer v istem obdobju (1991) izdal dvojno kaseto/zgoščenko svojih največjih uspešnic iz obdobja 1976-1983. Vse to je pričujoči arhivar skrbno zbiral in hranil, spomnim pa se tudi nekaterih anekdot, ki jih je Šifrer takrat pripovedoval o srečanju z Jacksonom Brownom – “Kje si me našel?”, naj bi baje vprašal, če se prav spominjam davnega članka. V Jugoslaviji so sicer v licenčnih izdajah izhajale njegove plošče.

Na plošči Hiti počasi in kaseti Underground Cowboy so igrali nekateri pomembni akterji zvrsti – producent je bil Joey Miskulin (spomnite se ga morda kot tistega izza harmonike in tipk, ki je sodeloval z McCartneyjem, Emmylou Harris, Johnom Denverjem in številnimi drugimi), ki je tudi igral in pel, poleg njega pa med drugimi Jerry Douglas s svojim dobrom in drsno kitaro, bobnar Tommy Wells, basist Duncan Mullins in Blaine Sprouse s svojimi goslimi. Zasedba torej, ki sodi na seznam prvakov nashvillskega studijskega zvoka. Šifrer se je zlasti k dobru pozneje še vračal, denimo na albumu Življenje je drag šport leta 1995.

Predzgodba plošče sega še v obdobje pred letom 1990 in nosi ime Stevea Popovicha, ki ga gotovo poznate v povezavi z ameriško glasbeno sceno. O tem kdaj drugič. Postprodukcijska legenda pa govori, da Šifrer potem, ko so vse skupaj posneli, ni imel dobrega občutka glede gradiva, ki je nastalo, a to se je kmalu uredilo. Taki občutki so v tem poslu sicer povsem običajni in obstaja nebroj anekdot iz snemalne kariere velikih svetovnih zvezdnic in zvezdnikov, ki posnetega gradiva bodisi niso hoteli dati iz rok bodisi so vse izbrisali in začeli znova, ali pa plošče, ko je izšla, niso nikoli več poslušali. Dokončno prepričan, da to, kar je posnel, ni slabo, in da je to moral narediti, je gradivo odnesel domov in pri Založbi kaset in plošč RTV Ljubljana so tudi kasetni izdaji dodali besedila s fotografijami. Izvirna vinilna izdaja plošče Hiti počasi je med zbiralci dolgo dosegala zavidljive cene; čeprav je ni bilo tako težko dobiti kot kasete Underground Cowboy, ni rasla kar za vsakim voglom. Dandanes so cene sicer nekolikanj nižje, a LP Hiti počasi v spletnih trgovinah še vedno dosega cene nad 30 evrov, kaseta Underground Cowboy pa ni več nedosegljivo draga, res pa je, da virov za nakup ni veliko; ko sem med pisanjem tega zapisa čekiral Discogs, sem odkril en sam primerek.

Šifrerja med letoma 1983 in 1990 poslušalci niso pozabili; njegove pesmi so med ljudmi (ker to se med njimi govori) živele naprej, kljub temu pa je njegova bliskovita vrnitev na vrh lestvic bila svojevrstno presenečenje, ker je ploščo pripravljal v tišini. V devetdesetih se je izoblikovala nova kantavtorska scena, katere pomembni del so bili tudi veterani; bodisi Šifrer, ki se po izidu Hiti počasi ni več umaknil s scene, ampak skrbel za redne odmerke novih pesmi in plošč v naslednjih desetletjih, bodisi nekateri njegovi kolegi iz osemdesetih, ki so imeli takrat svoje bende (trije -ini, Brendi), ali pa novi, mlajši avtorji/avtorice, ki so bili tako na strani visokokomercialnega ljudskega popa (Zlatko Dobrič, Aleksander Jež) kot bolj v poezijo ali pripovedno/satirično besedilopisje usmerjena imena, denimo Iztok Mlakar in Adi Smolar. Pevke so bile posebno komercialno poglavje; med njimi je lastne pesmi pisala zlasti Simona Weiss, druga velika imena, denimo Helena Blagne ali Irena Vrčkovnik (tudi Alenka Godec, Marta Zore, Damjana Golavšek in Sendi), pa so pela pesmi drugih avtorjev. Šifrerjev “tekmec” iz osemdesetih, Marijan Smode, je v zgodnjih devetdesetih pri Helidonu izdal nekaj kaset, ki komercialno niso dosegle uspehov iz osemdesetih, nato pa se umaknil in po letu 1995 nadaljeval z lastno produkcijo in založbo.

Protagonist pričujoče nashvillske zgodbe pa se, kot rečeno ni več ustavil: poleg koncertne kasete iz Buenos Airesa (1993) in “irske” plošče Sedem irskih noči (1994) je izdal že omenjeni album Življenje je drag šport (1995), leta 1998 pa komercialno uspešno ploščo Čakam, ki je napovedala spet nova popotovanja na nov način; tu se naša zgodba sicer konča. Novo jutro bo vsak čas tu, zato grem zdaj pozdravit svojo ženo; predolgo že sedim za tipkovnico. Kdo bo dal za pijačo, se sprašuje pesem Država. Ob temle novem izidu pa zagotovo Andrej!