Miley Cyrus: Plastic Hearts

Piše: Matej Krajnc

RCA/BMG, 2020

Miley Cyrus je, to je treba vedno znova zapisati, ena najboljših dandanašnjih pevk, upam si reči: kar nasploh v vseh zvrsteh. Zato mi je vedno znova žal, da izdaja plošče in da se medijsko tolikanj levi in provocira. Tega na žalost ne zna početi tako mojstrsko kot denimo Bowie, da bi namreč imelo težo. Vedno izpade kot nekakšna nedorasla smrklja, ki se nekaj gre in ki nekaj hoče biti, pa ni. Tudi njena “zadeta” persona nima teže kot denimo Keefova, kjer je zadaj nekaj več. Zato mi je vedno znova žal, da piše komade. In da ima team, ki jo tozadevno vleče naprej. V zadnjih letih je z zadnjima dvema albumoma nekoliko popravila vtis trendovske izzivalke brez vsebine, a te vsebine je v njenih avtorskih delih kljub vsemu še vedno premalo. Njen pedigre res ni bogve kaj; oče Billy Ray ne sodi ravno v vrh countryjevske smetane, kar zadeva opus. A sama ima talent in to za “bacanje”, kot so včasih rekli. Ob izidu pričujoče plošče je povedala, da vedno, ko gre spat, z njo zaspi tudi tisto, kar je bila tisti dan. Ali v to res verjame ali ne, ne vemo, jasno je samo, da se še ni našla, čeprav bi se lahko: če bi se nehala iskati. Rešitev je na dlani, le zgrabiti je ne zmore. Ali noče. Ali karkoli že.

Čeprav je uvodna pesem na novem albumu predstavitev nove, bolj rockerske Miley, je sporočilo WTF Do I Know malce preveč klišejsko, preveč “izdelano”, v slogu: danes bom pa alter-rockerica. Pri novih avtorskih pesmih, ki ne dosežejo ravni proslulega, a sproščenega pop hita Wrecking Ball izpred let, ne pomagata kaj dosti niti Billy Idol (Night Crawling) niti Joan Jett (Bad Karma), čeprav nekolikanj izboljšata sliko. Dua Lipa je tu odveč. Drži pa, da Miley svojega prejšnjega občinstva, ki je že passé, noče več nagovarjati, novih najstnikov in najstnic ne zanima več, ker imajo nove idole, zato je vse, kar dela, pravzaprav metanje puščic v tarčo, če bo katera zadela, in (verjetno še vedno) tiho stavljenje na razvpitost, kar je žal edino, kar ljudi pri njej še zanima: bo na naslovnicah spet naga? S kom se bo poročila tokrat? Nepomembno pa postane tisto bistveno: da je Miley ena redkih sodobnih pevk, ki lahko prepričljivo in z andohtjo zapoje čisto vse, od popa v Don’t Dream It’s Over ali Last Christmas, do countryja/bluegrassa v Jolene Dolly Parton, folka v What Have They Done To My Song, Orbisonove balade It’s Over, Take It To The Limit Eaglesov, pa pesem I Got So High That I Saw Jesus v duetu s sestro Noah in (alter)rockerskih/težkorockerskih/metalskih uspešnic različnih zasedb in posameznikov/nic (Hole, Pink Floyd …), ki v njenih izvedbah vedno znova zadobijo svežino izraza mlade, a neodločne mojstrice vokala, ki ne zmore in ne zmore najti fokusa. Je morda to njen fokus? Če bi ji že morali iskati najboljšo “obleko”, bi to sicer lahko bila ta, v katero se odeva na novi plošči, le pristopiti bi bilo treba drugače, vsako noč bi ne smela sleči ene, da bi zjutraj našla drugo, če tega ni zmožna opraviti dovolj prepričljivo in inovativno. Druga obleka bi lahko bila bluegrassovska.

Zato najboljši trenutki nove plošče seveda postanejo in ostanejo zadnje tri pesmi, Edge Of Midnight, kjer sodeluje Stevie Nicks, ter njeni izvedbi hita zasedbe Blondie Heart Of Glass in Zombie The Cranberries (v živo s festivalov iHeart in Save Our Stages). Res odlični izvedbi, iz katerih zaveje nov, rockerski duh v nasprotju z novovalovsko igrivostjo Debbie Harry in keltsko čutnostjo Dolores O’Riordan. Dokaza torej, ki potrjujeta hipotezo: Miley najde sebe, ko poje pesmi drugih. Moram reči, da do zdaj nisem slišal še niti ene slabe priredbe iz njenih rok, ne glede na to, česa se je lotila. In omenjeni pesmi recimo upravičujeta tudi nakup, vsaj digitalno. Dvomim, da bo Miley v bližnji prihodnosti dokončno zamenjala ploščo in začela početi tisto, v čemer je najboljša, a wtf do I know. Drobci, ki jih pošilja med nas, pa upravičujejo zaupanje vanjo: če res hoče, nam ne ponudi samo lupine, gre za pevko, ki ima, ako hoče, tudi vsebino.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.