Piše: Matej Krajnc
BMG, 2020
Stevie Nicks je vsaj zame bila edini vzrok za poslušanje zasedbe Fleetwood Mac v njihovem post-greenovskem obdobju. Okej, vmes je bilo Kirwanovo, ki je bilo tudi po kakovosti nekje vmes, čisto prebavljivo, a če pozneje ne bi bilo pesmi in glasu Stevie Nicks, bi se Fleetwoodov po letu 1975 ne pritaknil, platinaste plošče gor ali dol. Pred kratkim sem bil tudi nadvse vesel, ko je Lindseyja Buckinghama v zasedbi zamenjal Mike Campbell. Buckingham je res napisal nekaj največjih hitov zasedbe po 1975, a so bili tudi najmanj substančni – osladen pop, ki si ga FM niso zaslužili. Ali pač? Po drugi strani so pesmi, ki jih je prispevala Stevie, nosile nekoliko več teže in postale so kultne. Leta 1978 je želela postati članica zasedbe Toma Pettyja, kar bi bilo verjetno sploh prima, a Heartbreakersi so jo sprejeli zgolj kot stalno gostjo. Zdaj, ko je v FM Campbell, se ji končno vsaj deloma uresničuje želja, da bi bila full-time v bendu s Heartbreakersi.
A Stevie je imela še druge načrte in tako se je v osemdesetih lotila solistične kariere. Vemo, kako se je izšlo, z nekaj velikimi uspešnicami, veliko kokaina in kultnimi ploščami, ki dandanes po kakovosti ostajajo nad izdelki FM iz tistega obdobja. Naredila si je imidž nekakšne vestalke/rojenice/sojenice/dobre čarovnice in takšno jo poznamo še dandanes. Ko se je leta 2017 odpravila na veliko turnejo, da bi obeležila tudi svoje solistične dosežke, jo je poimenovala 24-karatna, po albumu, ki je izšel leta 2014. Turneja je bila uspešna, odmevna, nastala sta dokumentarec in pričujoči album.
Bella Donna iz leta 1981 je ostal njen komercialno najvidnejši solo album, Edge Of Seventeen pa kultna pesem, ki jo zdaj citirajo tudi mlade generacije; Miley Cyrus se je nanjo sklicevala na novi plošči v pesmi Edge Of Midnight, kjer se pojavi Stevie kot gostja. A turneja je, kot se spodobi, vsebovala prerez Steviejenih pesmi, kjer sta mesto našli denimo tudi znameniti Landslide in Rhiannon s plošč FM. Tisti, ki ste jo slišali v živo, ste slišali tudi Dreams. Tisti, ki ste jo videli v živo, ste na odru videli tudi The Pretenders. In seveda zvesto spremljevalno zasedbo z Waddyjem Wachtelom na čelu, takšno, ki se zaveda, da ne sme igrati ne preveč ne premalo, ker poudarek ni na egu in kitarskih ekshibicijah (kar se je rado dogajalo v FM, a Lindsey, čeprav dober kitarist, žal ni Peter Green), temveč na pesmih. Pri Stevie Nicks so vedno bile najprej pesmi, šele nato … visoki podplati na znamenitih čevljih. Pričujoči dvojni album je tako dober spominček s turneje, čas pa bo pokazal, kako se bo nadaljevalo – na obeh frontah. FM namreč še niso končali.