Nekoč je živela Breda, ki si je oprtala prazno culo, nadela čevlje ter plašč in odšla po zasneženi poti. Na ovinku se je še zadnjič ozrla na svojo domačo bajto, potem pa gazila po visokem snegu naprej. Nasproti ji je prišla Ivanka, ki je živela v bližnji hiši. Pozdravili sta se, si zaželeli srečno novo leto in odšli vsaka svojo pot. Sneg je prodiral v čevlje in vedno težje je dvigovala hladne noge. V daljavi je zagledala pisane luči, ki so odsevale v belini pokrajine. Zdelo se ji je, da še nikoli ni videla luči, ki bi tako veselo žarele. Sama pa je občutila hlad mokrih čevljev in težko nadaljevala korak. Počasi je prišla do prodajalne. Za trenutek je postala, si na predpražniku očistila čevlje, prijela voziček, ki je bil ob vhodu, in z njim vstopila v toplino Interspara. Dišalo je po svežem pecivu, vabilo je lepo zloženo sadje, svetile so se naložene police. Napolnila je voziček, na blagajni vse preložila v culo, plačala s kartico in pomislila: »Nove čevlje za sneg si moram kupiti. Še letos.«

Zgodba je iz knjige Zelo kratke zgodbe, zbirka Frontier 2020.

foto: Fabian Mardi via Unsplash