Tim Topić, Lan Anzeljc: Rdeča grud
Samozaložba, 2020
***
prazen pok
kaplja krvi
rdeča grud
prazne oči
***
Rdeča grud je simpatična knjižica, ki mi je sprva prišla v roke v obliki e-lističev, da bi opravila lekturo, v dovršeni podobi pa na svojih straneh razgrinja trinajst pesmi, pospremljenih z izvrstnimi fotografijami, odetimi v rdeče odtenke. Avtorstvo podpisujeta Tim Topić in Lan Anzeljc, ki sta zbirko izdala 2020 v samozaložbi v butičnih petdesetih izvodih, doslej pa sta jo predstavila že na radiu in televiziji.
Avtorja sta mlada, nadobudna in nadvse kreativna ustvarjalca, Tim Topić je dijak ljubljanske Gimnazije Ledina, Lan Anzeljc pa nekdanji dijak Waldorfske gimnazije, ki – kot je iz pogovora zaznati – v življenju hočeta več, kot ga le-to samo v svojem povprečnem vsakdanu ponuja. Tim in Lan se poznata po spletu srečnih okoliščin, prvič pa sta sodelovala, ko sta pripravljala video za Mladiko, gimnazijsko šolsko glasilo. Ugotovila sta, da imata zelo podoben smisel za estetiko, navdihujejo ju podobne reči, v svojem ustvarjanju upodabljata podobne motive in podobno tudi razmišljata. Odlikuje ju stroga delovna etika, ko snujeta kakšen projekt.
Pri nastajanju pričujoče zbirke pesmi in fotografij so kot modeli sodelovali še Aleša Fojkar, Oskar Mastnak Sokolov in Maj Suhadolnik. Posnetke so ustvarjali ponoči, zato sta avtorja prijateljem hvaležna, da so se (pre)pustili njunemu »nočnemu trpinčenju sredi mestnih ulic Ljubljane«. Preden so se odpravili na delo, so že vse vnaprej načrtovali, zato je bilo fotografiranje bolj ali manj samo še tehnična izvedba. Kasneje je imel sicer Tim Topić še nekaj več dela s samim obdelovanjem fotografij, a sta končni izbor in umestitev na knjižne strani avtorja naredila skupaj.
V zbirki upesnjen lirski subjekt je tragičen. Prežema ga strah. Strah ga je jeze, strah ga je pohlepa, strah ga je puhle vsakdanjosti. Lan Anzeljc pojasnjuje, da se v njegovi koži lahko znajde sleherni posameznik, ki se spopada z mnogimi viharji – najprej v sebi, nato zunaj svojih zidov – na podlagi katerih v življenju sprejema in izbira različne odločitve. Dodaja, da ga moti nevednost. Sprašuje se predvsem o tem, če ima človek svobodno pot, če naše odločitve vplivajo na to pot (če da – v koliki meri) ali nam je vnaprej določena. V pesmih se sprehaja tudi gospodična, vendar avtor razlaga, da se lirski subjekt ne bori za bližino drugega, za bližino nje, ampak se spogleduje predvsem s svojimi demoni, s svetom, ki je le njegov in vanj ne vstopa nihče drug. Na poti mu je nenehno za petami prihodnost v podobi maske, ki nima opraviti z epidemijo. Maska mu je prispodoba za nekaj, kar je očem nevidno, kar je ob pogledu oziroma misli na lastno prihodnost prikrito, zaradi česar pa v posamezniku tudi vzbuja občutek strašljivega, nedorečenega.
Avtorja pojasnjujeta, da rdeča barva simbolizira strast, kri in vojno vihro, prvotni naslov zbirke je bil namreč »Militia«, kar se vidi v militarističnem pridihu fotografij. Te so v prepletu s poezijo skladna celota. Fotografije so zunanji odsev notranjega sveta, ubesedenega v poetičnih vrsticah. Posnete so bile na različnih koncih Ljubljane, med tretjo in šesto ponoči, v neverjetnem mrazu, a je bil to edini dan, ko ni bila prestolnica povsem zavita v meglo. Vsi trije modeli so skorajda zmrzovali, sploh Oskar, ki je na fotografijah v spodnjem perilu in le plinski maski. Maj nosi uniformo jugoslovanskega vojaka iz prve svetovne vojne, Aleša nosi »little black dress« in ima po očeh namazano črno barvo, ki simbolizira neke vrste omniscientnost, razsvetljenje in pogubo. Oskar nosi plinsko masko in je skorajda gol, saj mu je vojna odvzela vse, tudi identiteto.
Želeti je le še, da bi bralci občutili, razvozlali, prepoznali tisto, kar sta ustvarjalca skrila v ujetem trenutku. Mladima, vsestranskima gimnazijcema Timu Topiću in Lanu Anzeljcu pa, da rdečo grud na svoji nadaljnji življenjski poti odeneta še v mnogotere barvne odtenke ustvarjalnosti in domišljije.
***
rdeča grud
v praznih podobah
odseva sliko
sivih poti
***
Manja Žugman