Piše: Matej Krajnc

Dolgo je trajalo, preden smo dobili naslovni posnetek pričujoče plošče, na katerem Elvis ne zveni, kot bi mu jajca stiskali v primežu. Leta 1965 do Elvisa pri njegovi matični založbi ni imel nihče več posebnega spoštovanja, bil je molzna krava, s čigar posnetki so počeli, kot se je komu zazdelo, filmska glasba pa je bila, ker je šlo zvečine za potrošne popevčice, tem postopkom še bolj podvržena. Šlo naj bi za napako pri masteringu, ki naj je ne bi nihče opazil, dotična pesem pa ni bila edina žrtev tega lapsusa. Sicer ni bila predestinirana za uspešnico, čeprav ni šlo za slabo pesem. Računali so s pesmijo Do The Clam, ki je bila še ena v vrsti pesmi o “novih plesih” šestdesetih, vsaj tri leta prepozno. Pesem je kot singl na lestvicah prišla do enaindvajsetega mesta, kar je v komercialnem jeziku založbe RCA pomenilo, da je pogorela, Elvisovo kariero pa so tudi že jeli najedati plameni. Leta 1965 je bil t. i. “film Elvisa Presleya” v dobi Beatlov, Stonesov in Dylana že preživeta entiteta. A Girl Happy ni bil najslabši Elvisov film, ti so ga še čakali. Glasba v njem je bila vsekakor nekolikanj boljša kot v filmu Roustabout iz 1964, ki je brez večje uspešnice za teden dni prišel na prvo mesto albumov v ZDA, kar na vrhuncu “britanske invazije” ni bilo kar tako. A je hitro izginil in nato albumov št. 1 ni bilo več do alohe s Havajev leta 1973.

Album Girl Happy se konča, še preden se (po Stritarju) jajce v mehko skuha, a kljub temu ni najkrajši Elvisov album. Štimunga v pesmih je dovolj sodobna, da vemo, da ne gre za glasbo iz petdesetih, kar nekaj ostrih električnih kitar slišimo, tisti pa, ki imate radi glasbeno zgodovino, boste poskočili ob pesmi The Meanest Girl In Town, ki jo je Bill Haley posnel z naslovom She’s Evil nekaj dni zatem, ko jo je na trak zapisal Elvis, v juniju 1964. Haleyjeva različica je nato izšla julija 1964, Elvisova je morala počakati. A na posnetku se v Elvisovem glasu sliši navdušenost, ki je v pesmih, kot sta Do The Clam ali Wolf Call ne slišimo. Podobna predanost je prosotna v izvedbi balade Puppet On A String; tudi to so izdali na mali plošči in prišla je do štirinajstega mesta.

V filmu poleg Shelley Fabares – z Elvisom je igrala prvič, nato pa še dvakrat in vsakič je film vsaj nekolikanj pridobil pri svežini in nepretencioznosti; sicer med njima ni bilo tako silne kemije kot v primeru Ann-Margret, a videlo se je, da sta skupaj sproščena in domača – igra Gary Crosby, Bingov sin, na ogled pa so nekatere prav imenitne kitare, zaradi katerih velja Elvisove filme med 1964 in 1968 vsaj na hitro preskenirati. Škoda, da so služile zgolj kot rekvizit; ta plat je producente in ekipo zanimala še manj kot repertoarna, zato je zanimivo, da so se sploh potrudili in Elvisu ter njegovi spremljevalni zasedbi priskrbeli tako dobre inštrumente. Podrobni opisi in seznami vseh teh glasbil obstajajo v spletu, Elvis pa je igral (oz. se delal, da igra) stratocastre, SGje, dvanajststrunske Fenderjeve akustične kitare, Fenderjev Coronado in tako naprej. Pri prenekaterih kitarskih navdušencih velja: pojdi si ta in ta model pogledat v ta in ta Elvisov film! V Girl Happy Elvis igra med drugim telecaster z Bigsbyjem (datirali so ga v zgodnja petdeseta) in cenjeno akustično kitaro Gibson LG1.

Ker se Elvis potika po Floridi, so v film morali vtakniti nekaj takih pesmi, in dolga leta je za eno paradigmatskih sramot njegove filmske glasbe šestdesetih veljala pesem Fort Lauderdale Chamber Of Commerce. Gre za mačistično zabavljico, ki pa nekako priraste k srcu in iritira manj kot Spring Fever, Cross My Heart And Hope To Die ali že omenjena Wolf Call, čeprav tudi te niso najbolj iritirajoče Elvisove pesmi.

Ker je plošča kratka in enajst pesmi iz filma ni dovolj, da bi založba upravičila porabo težko prisluženega dolarja nepriviligiranega delavnega ljudstva, so kot “bonus” (kar je prav tako bila stalnica Elvisovih filmskih plošč, ki je pokopala mnogo dobrih pesmi) dodali “špansko šablonko” You’ll Be Gone, pri kateri je Elvis dejansko deloma sodeloval kot soavtor, sicer pa sta jo napisala njegova prijatelja in sodelavca Red West in Charlie Hodge. Elvis jo je posnel že leta 1962, a je ostala v predalu, čeprav bi imenitno sodila na takratni album Pot Luck. Elvis je pravzaprav iskal novo besedilo na melodijo pesmi Begin The Beguine Colea Porterja, pesem so izdali na hrbtni strani male plošče Do The Clam, ima pa tudi anekdoto – ko je nastala, naj bi jo Elvis navdušeno predvajal Priscilli, ta pa je odvrnila, da so ji bolj všeč njegove udarnejše pesmi. To naj bi Elvisa tako razjezilo, da ni več ubesedoval idej in tuhtal o pisanju. Odpel jo je z zanosom, a pravzaprav gre za povprečno pesem, ki je zasluženo ostala v ozadju njegove diskografije. It’s Now Or Never, ki je nastala zelo podobno, ko je Elvis želel novo besedilo na pesem O Sole Mio, ima precej več energije in vsebine.

Girl Happy je bil pravzaprav čisto simpatičen Elvisov muzikal, po Viva Las Vegas pravzaprav njegov najbolj užiten glasbeni film šestdesetih. Presegel ga ni več, čeprav je v filmih Spinout in Clambake (1966 in 67) med njim in Shelley Fabares bilo spet opaziti nekaj več igralske pristnosti. Naslednjič se je to zgodilo, ko je s staro prijateljico Nancy Sinatra igral v filmu Speedway (1968), a nobeno sodelovanje ni doseglo ognjevitosti igre iz filma Viva Las Vegas (1964).

Elvisove filmske albume lahko dobite tudi na novejšem vinilu v ponatisnjenih različicah, tudi pričujoči je na voljo; če radi plešete, pa poskusite slediti Elvisovim napotkom v Do The Clam. Album velja imeti že zaradi omenjene The Meanest Girl In Town, če pa odmislite komično pohitritev, je tudi naslovna skladba dovolj zanimiva za večkratno poslušanje v kombinaciji z balado Puppet On A String. Letos mineva 55 let od izida filma in plošče; seveda to ni bil Elvisov edini film v letu 1965, bil pa je zagotovo najboljši.