Piše: Matej Krajnc

Universal, 2020

S prvim letošnjim albumom Folklore je Taylor Swift začela svojo pot k nekakšni vsaj po poli ustvarjalni integriteti – do zdaj je seveda nismo mogli jemati resno; s country glasbo, kamor so jo sprva trpali, ni imela ničesar skupnega, še manj s t. i. “americano”, ki je vedno bolj zgolj še zmes vsega živega, z omenjenim albumom in pričujočim novim, ki ga je naslovila zelo umetniško, “bivanjsko”, pa se je iz potrošnega popa s spregledljivimi besedili začela spreminjati v nekakšno nekolikanj manj potrošno pop divo, ki v svojo glasbo celo primeša nekaj kvazialternative. Ko se bo znebila druženja s tako sumljivimi in medlimi samooklicanimi “alternativci”, kot so Bon Iver, The National in podobni, bo njena glasbena podoba še precej bolj jasna.

Od “countryjevskih korenin” (cowboy like me) do eksistencialnih problematik (kamor sodi tudi ljubezen idr.) v naslovni pesmi Taylor Swift (ki zdaj naslove, kot denimo Ariana Grande in Billie Ellish zapisuje z malo začetnico) prehodi kar dobršen del klasičnih “albumskih tematik”; ne manjka pesmi z naslovi ženskih imen, tu je intimna champagne problems, kjer za uvod slišimo lep klavir in Taylor z “normalnim” glasom, ne modnim zavijanjem in hropenjem, skratka, Taylor se je zvečine ognila ubijajočim repetitivnim štadionskim beatom in si začela služiti nekakšno integriteto. Nekaj dobrih pik si je prislužila že s tem, ko je na splošnodružbenem podiju odkrito podprla demokrate, ne konzervativcev, kar je bržčas odtujilo del njene poslušalske baze, a si s tem očitno ne beli las. Kaj torej reči? Album je dokaj prijeten pop, ne podira nobenih zgodovinskih meja, presežkov ne ustvarja, Taylor pa je, če se bo držala smernic, na poti v integritetno boljše čase. Daleč pa je še od kakšnih resnih “alternativ” in celo “american”.