Mediacija je postopek alternativnega reševanja sporov, ki je primerna za skoraj vse vrste sporov, v katerih si stranke želijo obdržati nadzor nad procesom ter izidom njihovega spora. Mediator namreč ne sprejme končne odločitve v postopku, temveč strankam le pomaga, da najdejo skupni jezik, se zbližajo v stališčih in rešitev najdejo same. Pri tem pa mediatorju pomagajo mediacijske tehnike.

Mediacijske tehnike so osnova in bistvo mediatorjevega dela, brez njihove uporabe pa je situacija ista, kot če bi se pogovarjali stranki sami brez mediatorja, saj je mediatorjev prispevek zanemarljiv. Osnovni mediacijski tehniki sta aktivno poslušanje ter povzemanje.

»V idealnem svetu mediatorji ne bi bili potrebni, ker bi se ljudje med sabo pozorno poslušali.«^[1]

Piše: Ana Auer

AKTIVNO POSLUŠANJE je temeljna tehnika, saj brez njene uporabe mediacijski postopek sploh ni mogoč. Tehnika, ki se sliši zelo preprosto, saj je potrebno »samo« poslušati, je v resnici precej naporna veščina, ki zahteva veliko energije. Aktivno poslušanje ni nekaj, kar počnemo vsak dan, čeprav se ima večina ljudi za izjemno dobre poslušalce. V vsakodnevnem življenju namreč ljudje poslušamo le navidezno ali selektivno, ali pa celo ne poslušamo, medtem ko je v mediaciji potrebno pozorno in empatično poslušanje.^[2] Namen tega je, da damo človeku občutek, da je res slišan in da ga razume vsaj nekdo (vsaj mediator, če že nasprotna stran ne).

Aktivno poslušanje pomeni, da mediator sliši več kot le besede, ki jih pripoveduje stranka, tj. tudi pomen, ki ga nosijo besede, ter bistvo besed oziroma njihovo sporočilnost.^[3] Kot že omenjeno, je to pomembno za to, da ima stranka občutek, da je slišana in razumljena, da se počuti varno ter da lahko mediatorju zaupa.

Zlasti pravniki imamo tu kot mediatorji težave, saj smo naučeni, da pri poslušanju filtriramo informacije le na tiste, ki so pravno relevantne, drugo pa nam predstavlja »balast« in jih pogosto preslišimo.^[4] Problem je v tem, da je ravno ta »balast« za stranke pogosto ključnega pomena. Dokler pa stranke ne dobijo občutka, da so slišane glede domnevno nepomembnih, a za njih bistvenih informacij, bodo težko naredile korak naprej v smeri razumevanja nasprotne stranke, priznavanja njenih sporočil in želja ter morebitnega sporazuma.

Zato je koristno strankam pustiti govoriti tudi o pravno nerelevantnih dejstvih, saj se bo takšna navidezno brezpredmetna poraba časa mediatorju lahko v nadaljevanju srečanja zelo obrestovala. To je namreč tudi ena glavnih prednosti mediacijskega postopka pred pravdnim postopkom, v katerem ni prostora za takšna pripovedovanja.

Kako dejansko izvajamo to tehniko oziroma kako aktivno poslušamo?

Bistveni elementi so predvsem mediatorjeva drža, očesni stik, odzivna obrazna mimika, prikimavanje, ustrezna barva glasu in podobno.^[5] Pomembno je tudi mediatorjevo aktivno delovanje, na primer povzemanje, ki ga opisujem v nadaljevanju.

POVZEMANJE je tehnika, ki je tesno povezana s tehniko aktivnega poslušanja, njen namen pa je, poleg tega, da damo stranki občutek slišanosti, predvsem to, da jo sliši tudi nasprotna stranka. Ljudje namreč v konfliktu ne poslušamo druge osebe, saj smo preveč vkopani v svoje misli, svoja čustva in interese ter predvsem v »svoj prav«. Nasprotno stran, s katero smo v sporu, običajno poslušamo le do prve navedbe, s katero se ne strinjamo, nato pa že začnemo pripravljati »protinapad«, torej se ukvarjati s svojimi stališči in argumenti.^[6]

Povzemanje je v bistvu izpostavljanje bistvenih sporočil do tedaj povedanega, bodisi le sporočil ene stranke, bodisi sporočil obeh strank. To omogoča, da mediator preveri, ali je stranki pravilno razumel, hkrati pa bo sporočilo, če pride iz mediatorjevih ust, prej doseglo nasprotno stranko, kot če bi isto sporočilo stranka sama še večkrat ponovila.

Povzemanje torej omogoča, da stranki ponudimo povratno informacijo o tem, kako smo jo razumeli, omogočimo stranki, da sama sliši in bolj ozavesti, kar je povedala (ter da povedano po potrebi dopolni ali popravi), da druga stranka sliši sporočilo iz ust tretje nevtralne osebe, hkrati pa mediator s to tehniko tudi umiri stranko ter ji da nekaj časa za dodaten razmislek.^[7]

Za to navidezno enostavno tehniko je torej potrebna že prej omenjena veščina dobrega aktivnega poslušanja, hkrati pa moremo iz povedanega sporočila znati izluščiti bistvo. To je ob poplavi množice podatkov, mnenj, občutkov, želja in čustev, ki jih navedejo stranke, vse prej kot enostavna naloga. Pri tem lahko mediatorju pomagajo krajše opombe, ki si jih zapisuje med strankinim pripovedovanjem.

Sicer tudi ni usodna napaka, če mediator pri povzemanju nekoliko zgreši, saj ga bo stranka popravila in dopolnila, kar pa je v bistvu tudi eden od namenov povzemanja, torej da se razjasni, ali mediator stranko pravilno razume, da stranka sama bolje sliši sporočilo in, da sporočilo doseže tudi nasprotno stran.

Ne smemo zanemariti še enega učinka povzemanja, ki je nekoliko upočasniti komunikacijo med strankama in sam proces mediacije ter izpostaviti kakšen dober predlog rešitve spora in s tem poskrbeti, da bo slišan s strani nasprotne stranke.^[8]

Članek je odlomek iz knjige Ane Auer z naslovom Tehnike mediacije skozi prakso, založba Kulturni center Maribor

---

[1] T. P. Metelko, MEDIACIJSKE TEHNIKE IN VEŠČINE 1-50 (2018), str. 33.

[2] M. Iršič, MEDIACIJA (2010), str. 200.

[3] T. P. Metelko, MEDIACIJSKE TEHNIKE IN VEŠČINE 1-50 (2018), str. 34.

[4] Društvo mediatorjev Slovenije, MEDIACIJA V TEORIJI IN PRAKSI, VELIKI PRIROČNIK O MEDIACIJI (2011), str. 96.

[5] L. Parkinson, DRUŽINSKA MEDIACIJA (2011), str. 122.

[6] T. P. Metelko, MEDIACIJSKE TEHNIKE IN VEŠČINE 1-50 (2018), str. 41.

[7] M. Iršič, MEDIACIJA (2010), str. 201.

[8] T. P. Metelko, MEDIACIJSKE TEHNIKE IN VEŠČINE 1-50 (2018), str. 41.