Piše: Matej Krajnc

Goga, 2020, prevedel Jani Rebec

Ko sem svojčas starše in stare starše spraševal o vojni, so mi dajali v branje različne knjige, med drugimi tudi Skozi trpljenje v lepše življenje, ki jo je moj stari oče napisal o proslulih zaporih v celjskem Starem piskru. Tam je zaradi sodelovanja z OF pristal tudi sam, nato v Dachauu, od koder je prišel bolan, a živ. Oče je prav tako pristal v Dachauu in se komajda rešil tifusa, ki ga začuda ni pokopal, morda tudi zato, ker je bil zaradi ukvarjanja s športom pred drugo svetovno vojno v formi. Moja generacija, rojena v Jugoslaviji, utemeljeni na boju proti nacizmu in fašizmu (in šele nato na komunistični ideologiji, ki se je nato spremenila v milejšo obliko komunizma in vseskozi ohranjala socialistično jedro), je bila vzgojena v antinacističnem/antifašističnem duhu svobode in bratstva (zato je v teh časih tudi tako težko razumeti novodobne tendence starih fašističnih vzorcev, ki se pojavljajo v družbi vobče, po vsej Evropi), zlasti miru, svobode in enakosti/človeškega dostojanstva kot najvišjih vrednot družbe. V času, ko pišem ta zapis, se Balkan vsak dan trese in živimo v neprestanem strahu pred nestabilnostjo, tako naravno kot politično in splošnočloveško, pa večkrat pomislim na zgodbe, ki sem jih slišal doma: kako so bombniki nebo naenkrat prebarvali v črno, kako je vsak trenutek lahko kdo potrkal na vrata in te odpeljal, kako so okupatorji v imenu “višjega cilja” teptali osnovne človeške pravice, ker so bili vsi ostali pač banditi, ne ljudje. Kako znano se vse to sliši tudi dandanes, ko bi se morali na podlagi izkušenj iz preteklosti marsičesa naučiti, pa se ne. Slepo verjamemo vodjem, medijem, slepo pristajamo na ozračje strahu in negotovosti, “ker bi lahko bilo še slabše”, velike živine pa v pomoč prikličejo viruse, spet razdelijo svet in pobašejo v žepe tisto, kar je vedno bilo gonilo sveta: dobiček. Tudi vojne so vselej bile posledice teh mentalitet. Nekdo je hotel absolutno moč in oblast, drugi so v tem takoj zaznali možnost za dobiček, ljudje pa smo postali in ostali kolateralna škoda. Od pamtiveka do danes. Kdor je opozarjal na to, je postal zanikovalec in zarotnik.

Zato je pričujoča knjiga Nobelove nagrajenke Svetlane Aleksijevič zlasti v tem času nadvse dobrodošla. Sama poudari, da ne piše o vojni, pač pa o človeku v vojni. Da ne piše zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev. Seveda, saj ta je ključna za razumevanje dogodkov in usod, za razumevanje razmerij moči, vplivov, popolnega sociopatizma tistih, ki sprožajo vojne, po drugi strani pa je knjiga ključna za razumevanje vloge žensk v vojni. Vedno smo brali o našpičenih dedcih, ki so prijeli za orožje in šli branit domove, tu pa tam se je sicer našla kaka partizanka ali kurirka, a bistvene fabule so se vedno vrtele okrog moških borcev, pri čemer niso nič manj pretresljive usode žensk, bodisi sredi dogajanja, na fronti, ali tistih, ki so ostale doma (in bile pravzaprav takisto sredi dogajanja). Svetlana Aksentijevič zgodbo pogumnih bork zapisuje brezkompromisno, dialogi so mestoma tudi duhoviti, pred bralcem se vojna prikaže z drugačno podobo, brez mitov ali mačističnih tendenc, brez nekakšnih supermanovskih fabul, ki smo jim bili večkrat priča, ko se je zapisovalo zgodovino.

Pesmi, ki pripovedujejo o drugi svetovni vojni, kot denimo tale zgoraj, so seveda napisane v popolnoma drugačnem duhu kot pričujoča knjiga, a si vseeno nisem mogel kaj, da se ne bi spomnil nanjo v luči pričujoče sovjetske zgodbe o vojni. Medtem ko so v takih in podobnih pesmih in zgodbah stvari predstavljene precej črnobelo (grdi okupator-pogumni osvoboditelj), vemo, da v resnici ni čisto tako. Ker poznamo večino zgodovine druge vojne (kako je bilo s Stalinom, pa tudi vemo), je zgornja pesem lahko samo zabavnoglasbeno paberkovanje v duhu časa (nastala je namreč med vojno, kot mnoge druge podobne pesmi, v duhu takratnega časa), medtem ko podrobno branje knjige Svetlane Aleksijevič vztrajno odstira nekatere druge odtenke nečesa, kar bi lahko preprečili, če se ne bi vedno bodisi posmehovali “ubogim malarjem” ali “ubogim brkačem” in pred dejstvi, ki nas bodejo v nos, zamahnili z roko. Na tak način se na oblast ponavadi povzpnejo diktatorji in tako se rojevajo tudi vojni dobičkarji. Pa ne mislite, da je dandanes igra drugačna, bolj sofisticirana – ne, samo rekviziti so drugi. Strah ostaja, diskvalifikacije strokovnjakov in intelektualcev ostajajo, samo namesto neposrednega oboroženega spopada imamo v “uglajenem demokratičnem svetu” fronto bogataških mandeljcev, ki igrajo šah, z njimi pa mediji, njihovi pribočniki, stroka s svojimi farmacevtskimi in drugimi konglomerati, ki v takih situacijah kujejo dobičke, in … celo ta najin mali dom, kot bi rekel Gregor Strniša. Tudi staro reklo, da laž postane resnica, če jo dovolj dolgo ponavljaš, še vedno velja. Vse to, kot rečeno, že poznamo, a dejstev vedno znova nočemo videti, ker nam je še dovolj udobno. Ženske iz knjige Svetlane Aleksijevič niso imele teh privilegijev. Knjiga je torej pred nami ne zgolj kot roman, pač pa tudi kot učbenik. Od nas je odvisno, kako ga bomo brali. In s katero roko bomo zamahnili.