Piše: MK75

Nekje leta 1982 sta mi starša prinesla veliko ploščo Beatles: 20 Greatest Hits. Nekaj pa moraš imeti od Beatlov, sta rekla. Malček, vajen popevk, klasike, muzikalov in jazza, sem se ob poslušanju pesmi Love Me Do, ki je stala na čelu kompilacije, malce namrdnil, zvok mi ni ugajal, bil je preveč robat zame. A bratranec in sošolec iz osemletke, ki sta tisti dan bila pri meni, sta takoj zastrigla, ploščo smo skupaj poslušali, in ko smo prišli do The Ballad Of John And Yoko, ki zaključuje album, smo bili vsi trije zapriseženi feni. Tako je tudi ostalo, zgornji kompilaciji so se kmalu pridružile še druge plošče iz bogate sedemletne albumske diskografije zasedbe, že ob koncu osnovne šole pa seveda tudi želja, da bi te pesmi ne samo popeval, ampak tudi preigraval. Ko sem leta 1992 dokončno prijel v roke kitaro in začel nabirati melodije, so pesmi Beatlov prišle na vrsto zelo hitro, a akordično kompleksne, kot so, jih je večje število moralo počakati kak mesec ali dva, da sem osvojil več kot tri akorde. O Beatlih sem v svojo “revijo” Jazz, ki sem jo ciklostiral v desetih izvodih in enega redno poslal Draganu Buliču, pisal že v osemdesetih v osnovni šoli (revija je izhajala med 1987, ko sem bil še v OŠ, in 1991, ko sem bil že v gimnaziji), s kitaro v roki pa sem si zelo želel, da bi te pesmi preigraval tudi v bendu. Bratranec je naredil svoj bend v 2. letniku gimnazije in takoj so vključili Beatle (spominjam se, da so na enem prvih špilov igrali She Loves You), gimnazijski sošolec pa, s katerim sva vse ure in odmore debatirala o glasbi šestdesetih in bendih, kot so The Shadows, Rolling Stones in Manfred Mann, je tudi naredil svoj bend, a igrali so bolj U2, Pearl Jam in podobne stvari. V nobenem od teh bendov nisem bil član, napisal sem jim zgolj kak tekst, zato sem se oprijel kantavtorstva in začel svoje zdaj že skoraj tridesetletno jezdenje zvoka s kitaro v roki. Z dotičnim gimnazijskim sošolcem sva pozneje izdatno igrala skupaj kot duo, od 2013 pa je tudi redni član zasedbe Sužnji sendvičev, s katerimi igramo avtorsko glasbo. Beatli še čakajo.

Kot pristaš zasedb iz prve “britanske invazije” sem se kmalu začel zanimati za opremo, ki so jo uporabljali vsi ti glasbeniki. Pri gimnazijskem sošolcu doma so imeli ojačevalec VOX AC30, starosto “britanskega” zvoka, legendarni ojačevalec, ki so ga Beatli morali kmalu nadgraditi z modelom Super Beatle, zmogljivejšim modelom, izdelanim prav zanje, da bi se jih bolje slišalo. V časih slabih centralnih ozvočenj (kjer so sploh bila), je bilo nujno pojačati si arzenal. Ko so Beatli leta 1965 igrali na štadionu Shea, so bili priključeni na bolj kilavo centralno ozvočenje, namenjeno za komentiranje športnih dogodkov. In tako naprej. Ojačevalci z velikimi zvočniki 2×12″ ali 4×12″ so hitro postali standard za rockovske zasedbe – glasba iz njih je bila glasna in udarna. Zdaj pa je pred nami miniaturna različica slavnega ojačevalca, ki je zvok Beatlov ponesel tudi vsaj nekolikanj čez vpitje občinstva. Vse tehnične podrobnosti in specifikacije najdete na spletni strani podjetja Vox, tudi besedna igra v poimenovanju pričujoče različice je zelo zabavna.

Mini SuperBeetle (sicer letnik 2018) v recenzijah in opisih redno označujejo kot “sobni” ojačevalec ali “vadbeni” ojačevalec (practice amp), medtem ko uporabniki s ponosom povejo, da je uporaben tudi na odru, tako v manjših klubih kot manjših dvoranah. Izhodiščna moč s priloženim zvočnikom je 25W, ojačevalec pa, priključen na zunanje rekvizite, zmore moč do 50W, kar je dovolj za resno rokenrolovsko svirko. Kakšen je zvok iz izvirne škatlice, o tem pravzaprav sploh ni dvoma: tudi manjši Vox je dober Vox. Ker smo izhodiščno večni skeptiki, smo v SuperBeetle vklopili enega Rickenbackerja, pa po enega strata in telecastra. Gibsoni so ta hip delocirani, je pa zato prišel prav Epiphone Casino, ki itak brani Gibsonove barve. V vseh primerih (s stratom smo denimo opravili nastop po Zoomu) se je Vox odlično obnesel tako v čistih kot “umazanih” legah z reverbom na polovici, tremolom kanček čez polovico, basi nekje na enajsti uri, treblom na drugi, gain in volume pa smo vrteli glede na potrebe: pri umazanem volumen dol in gain gor, sicer obratno. Oplemeniten s tehnologijo NuTube nam Mini SuperBeetle pričara dovolj realističen zvok legendarnega lampaša AC30, da bo zadovoljil tudi tiste, ki jim sicer ni do digitalnih reverbov.

Vox Mini SuperBeetle lahko stoji pokončno ali ležeče; zvočnik lahko poležete in nanj postavite glavo, a v pokončni drži je lahko tudi zanimiv 25-50W sobni okras. Različica z imenom Audio premore Bluetooth, s katerim lahko predvajate zvok s svojih pametnih naprav.

Nekateri recenzenti pravijo, da je lučka LED, ki zagori ob vklopu, nekoliko premočna; nas sicer ni preveč motila, a pri daljši uporabi bržčas lahko postane malce zoprna. Nič hudega, pravimo, to je še najmanjše húdo in o pričujočem ojačevalcu sicer nimamo povedati kakšne druge žal besede. Cena je zelo solidna; za približno 355 evrov dobite zelo veliko zvoka. To je pri Voxu že v navadi, tudi njegove druge “digitalne” naprave so zelo kakovostne, za lampaše boste pač morali plačati, tako to gre v zgodovini rokenrola. Uspešno igranje želim!

Vir: spletna stran podjetja Vox