Neil Young: After The Goldrush – 50

Piše: Matej Krajnc

Reprise, 2020

Neil Young je s svojimi Arhivi verjetno eden najbolj konsistentnih skrbnikov svojega opusa. Za letno članstvo dobite vpogled in možnost prenosa najrazličnejših izdaj, ki so drugod stežka dobavljive, tam pa so na voljo tudi napovedi novih izdaj in prednaročila nanje. Mož sicer redno zasoli cene, do njegovega opusa ne boste prišli poceni, izdaje pa se kar vrstijo, da je silno težka naloga slediti in nabavljati vse, kar bi nas zanimalo. Tole je ena takih izdaj, izšla pa je novembra lani ob petdesetletnici albuma After The Goldrush (izvirnik je izšel septembra 1970). Ni treba posebej omenjati, da gre za enega najbolj cenjenih in kultnih Youngovih solističnih albumov, tokratna jubilejna izdaja pa ne ponuja kakšnih zares novih vpogledov v nastanek ali snemanja pesmi; tisti, ki boste kupili jubilejno izdajo, boste dobili zgolj dva auttejka pesmi Wonderin‘, ki sta na zgoščenki dodana kot zadnji dve pesmi, kupci LPja pa ju boste v paketu dobili kot malo ploščo, a šele, ko boste odšteli približno desetkrat več denarja in počakali do marca letos.

Youngovo občinstvo je zanimivo; nekateri prisegajo zgolj na njegove baladne akustične ali akustično obarvane albume, kot je tale ali Harvest (1972), drugi so navdušeni pristaši njegovih energičnih rockerskih izletov, bodisi s Crazy Horse bodisi kako drugače. Pesmi, kot so Southern Man, Only Love Can Break Your Heart in After The Gold Rush so postale in ostale nadvse vplivne, med drugim so izdatno vplivale na countryrockovsko in folkrockovsko sceno zahodne obale ZDA v zgodnjih sedemdesetih, sled pa so na poseben način pustile tudi v glasbi južnjaških rockovskih zasedb, kot so Lynyrd Skynyrd – zgodbe o pesmih Southern Man in Sweet Home Alabama ne bomo ponavljali, splet je je poln. Pričujoča plošča je tudi ena redkih, na katero je Young uvrstil predelavo, pesem Dona Gibsona Oh, Lonesome Me, ki je tako na countryjevski kot siceršnji pop sceni že pred njegovo različico doživela precej izvedb in postala standard.

Zgoščenki in tudi vinilu so dodana vsa besedila v rokopisu (pri zgoščenki kot nekakšna beležnična zloženka), kar pri Neilu poznamo že dolgo, vse od izida izvirnika, navade pa tudi pozneje ni opustil. Ideja je posrečena, saj gre za neke vrste dodatno osebno noto, pa tudi sicer je videti zelo dobro. Neil je bil leta 1970 na začetku dolge in nadvse zanimive solistične poti, na kateri se ni dal prepričevati in predalčkati v en sam kalup. Podobo rokerja je ves čas menjal s podobo kantavtorskega akustičarja in nato spet s podobo countryjevskega pevca ali drznega eksperimentatorja, ki je v prvi polovici osemdesetih za to plačal precejšnjo ceno. A vse njegove ideje so bile vedno vsaj zanimive in če gre verjeti Arhivom, nas tudi v letu 2021 čaka še marsikaj.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.