Piše: Matej Krajnc

Atlantic, 1971

“Z Johnom sva leta 1972 bila ‘nova Dylana’,” je zapisal Bruce Springsteen ob Prineovi smrti aprila lani. In zanj se je vse začelo, ko sta s Steveom Goodmanom pela v čikaških klubih. “Kje bi si mislil, da bo to moj poklic,” je pozneje razlagal John. Zgodba gre na hitro takole: v Čikagu sta ga slišala Kris Kristofferson in Paul Anka, njega in Stevea poslala v New York in oba sta takoj dobila pogodbi – Steve pri Buddah Records, Prine pa pri založbi Atlantic, zibelki riteminbluesa, ki je takrat širila svojo sekcijo country glasbe. “Za ovitek prve plošče so me fotografirali na senu,” se je smejal Prine, “čeprav nikoli v življenju nisem sedel na senu!” Res je, njegova glasba ni bila ruralna country glasba, šlo je za urbano poezijo, spojeno s countryrockovsko štimungo benda, ki je s Prineom igral v studiu. Prine ni bil nikoli ruralni hee-hawjevec, pač pa vedno urbani pripovedovalec zgodb, ki jih je začinil s posebnim humorjem. Ta njegova beseda je pritegnila tudi Dylana, da ga je oklical za enega največjih sodobnih poetov.

Prine prvenca avtorsko ni nikoli več presegel, čeprav so nekatere druge plošče bile bolj finančno uspešne; pričujoča se je leta 1972 komajda dotaknila Billboarda. A njen vpliv ostaja mogočen, na njej so pesmi, ki so Prinea za vedno ustoličile v vrhu sodobne uglasbene besede, visoko na lestvici samospevstva. Nekateri strokovnjaki so vedeli povedati, da so njegove najboljše pesmi polne empatije; morda to velja za kultni Hello In There in Angel From Montgomery, vsekakor pa gre brezčasnost njegovih pesmi pripisati zlasti spretni in duhoviti žmohtnosti jezika, ki jo je pozneje večkrat malce preveč poenostavil. Na prvencu pa to mojstrstvo pride do polnega izraza; poleg omenjenih pesmi so tu še duhovita Illegal Smile, pa prav tako duhovita Spanish Pipedream, tragična Six O’Clock News, trpka Far From Me in proslula Sam Stone o usodi vietnamskih veteranov, kar je tema, ki je bila blizu tudi Springsteenu. Prineovi kolegi so izdatno segali po njegovih pesmih: Hello In There sta posneli tako Bette Midler kot Joan Baez, Angel From Montgomery je postala splošno znana v izvedbi Bonnie Raitt, Sam Stone je v svoji TV-oddaji pel Johnny Cash (čeprav je besedilo malce spremenil). Kako daleč seže Prineov vpliv, je postalo jasno desetletja pozneje, ko sta Hello In There v živo pela Michael Stipe (R. E. M.) in Natalie Merchant (10.000 Maniacs), ko je Tom Petty s svojim bendom sodeloval na uspešni Prineovi plošči The Missing Years, kjer je gostoval tudi Springsteen, in ko so Prinea še v poznih letih gostili mnogi voditelji oddaj in glasbeniki v svojih showih, denimo Marty Stuart. Prine se je suvereno gibal tako v rockerskih kot folkovskih in countryjevskih krogih, glasba s pričujočega prvenca, ki letos praznuje abrahama, pa je bila vedno nekakšna glavna podstat, osrednja rdeča nit njegovih nastopov.

Svojstven kitarski slog ubiranja s prstom, ki je postal osnovna značilnost njegovega inštrumentalnega izvajalskega podija, je Prine razvil že zelo zgodaj. Na pričujoči plošči je primerov na pretek, bend se ne trudi, da bi ga prevpil. Na naslednji je sicer bilo še manj inštrumentalne podlage. A številni posnetki v prihodnjih desetletjih kažejo, da se je Prineova glasba najbolje znašla s kitaro, glasom ali manjšo zasedbo, s katero je igral od srede devetdesetih do smrti, čeprav bolj rockovske podlage njegovim besedam niso odvzemale bistvene moči. Dobro se je znašel tudi v bluegrassovskih glasbenih okoljih in leta 2007 celo posnel ploščo z Macom Wisemanom. Vendar pa je pričujoči prvenec njegova edina plošča, kjer ni nobenih mašil in kjer je pravzaprav vsaka pesem brezhibna, skoraj šolski prikaz vrhunskega navdiha pri tkanju besed na preproste, a učinkovite melodije. Po petdesetih letih prvenec Johna Prinea ostaja ena najsvetlejših točk t. i. “novega Dylanovstva”, torej kreativnega booma ustvarjalcev z začetka sedemdesetih, kamor sodijo tudi že omenjeni Springsteen, pa Loudon Wainwright III., Tom Waits in še kdo. Nesrečna oznaka, ki so jim jo pripeli mediji, seveda nima nič opraviti z dejanskim stanjem – vsak od teh ustvarjalcev je bil suverena avtorska osebnost, Dylan pa je bil takrat star šele 30 let.