Piše: Melanija M. K. Lamerov

»K. V. T.«

Všeč mi je bilo, ko je bil pri meni v pisarni. Sedel je na robu moje velike pisalne mize, nagnil se je naprej proti meni in me poljubil. Potegnil sem ga v svoje naročje in pobožal njegovo stegno. Samo čakal sem na trenutek, da se vzburi. Tako občutljiv je bil na moje dotike, takoj sem ga lahko pripeljal do vrhunca, če sem to želel. »Daj, grem spit kavo, pa bom šel počasi, nimamo vsi tako malo strank ob petkih kot ti,« je rekel in se zasmejal. Poljubil sem ga in mu dovolil, da gre na drugo stran mize. Usedel se je nasproti mene in v roke vzel skodelico kave.

Po hodniku sem slišal ropot in klepet. Še preden sem se dobro zavedel, so se vrata pisarne odprla in lahkotno sta vstopila dva nevljudna, glasna, vase zagledana nadnaravneža, ki sta se med seboj jezno prepirala. »Ne, ni res, lažeš … nisem ga ubil … le glava mu je odpadla med tem, ko sem pil njegovo kri …« je vampir pojasnjeval volkodlaku. Vanesa je obstala za njima, v šepetu mi je rekla: »Oprostite, nisem ju mogla zaustaviti.« Pogledal sem Zanderja, ves je bil v krču. Njegov obraz je bil spačen, ko je zrl v vampirja in poslušal grozne besede, ki so prihajale iz njegovih še krvavih ust. Tudi volkodlak je bil ves popackan s krvjo. Vrata sem zaprl s silo in glasno zarjovel, da bi ju končno utišal. Šele takrat sta me pogledala in utihnila. »Ne vidita, da imam človeško bitje v pisarni? Kje imata čutila?« sem jezno omenil. Volkodlak se je prestrašeno zdrznil, vampir pa je odvrnil: »Oprostite, bom jaz poskrbel za človeka, g. Nadsod.« Za korak se je približal k Zanderju. Zander je v trenutku pogumno vstal, kot bi se pripravil na napad. Še enkrat sem zarjovel. »Ne približuj se mu, nikoli!« sem jezno zavpil in ga s silo zalučal v steno. Uprl se mi je in vampirsko zasikal nazaj. Volkodlak je v trenutku počepnil in se predal, vampir pa je zajavkal, ko mu je iz ust odletel zgornji desni čekan. »Ne zajebavaj se z mano, si pozabil, kje si?« sem rekel strogo. Z roko sem segel vampirju za tilnik in preveril zgodbo, zaradi katere sta se kregala. Tudi pri volkodlaku sem preveril situacijo. Včasih so znali nekateri preobrniti zadeve v svoj prid. Ugotovil sem, da sta me obremenjevala po nepotrebnem in da nista prekršila pravil. »Ne prihajajta več zaradi takih bedarij. In držita jezik za zobmi!« sem ukazal in oba sta pogledala Zanderja.

»Presenetil si me, zelo pogumno si se postavil pred jeznim vampirjem,« sem rekel mirno Zanderju in dodal: »Kaj takega redko vidim, ljudem običajno instinkt pove, kdaj je blizu nevarnost.« Pokimal je. »Ne vem, zakaj, Klavdij, a jaz se jih sploh ne bojim … nikoli ne čutim strahu pred nadnaravnimi, le neko nervozo.« Zavzdihnil sem in ga potegnil v svoj objem. »To je zato, ker si moj,« sem se pohecal in ga poljubil.

»To, kar si videl zjutraj, to je nekako moje delo. Prihajajo in odhajajo, nekateri po nepotrebnem, nekateri v grehu,« sem rekel Zanderju. »Zakaj si vampirju odstranil čekan?« je vprašal. »To je kazen, kak mesec ne bo mogel jesti živih bitij, potem čekan zraste nazaj, to ni veliko za vampirja, dolgo zdržijo brez hrane,« sem odgovoril. »Kaj je bil pa tisti drugi, drugače je izgledal?« je vprašal Zander. »Volkodlak je bil,« sem odgovoril. »In Vanesa je vampirka?« je preveril. Pokimal sem. »Vidiš, kako dobro ti gre. Če znaš opazovati, hitro ugotoviš pravila igre,« sem dodal.

Stisnil se je k meni in me pobožal po licu. »Všeč mi je, ko si kak dan pustiš malo brade,« je rekel. »Aja? Nisem vedel, ravno sem se želel pobriti, preden greva,« sem odgovoril. »Ne, pusti jo, bolj šarmantno deluješ,« je odgovoril, se nasmejal in me poljubil.

Dogovoril sem se za večerjo z Julijanom in Niobe. Čas je bil, da jima uradno predstavim Zanderja. Povabil sem ju k sebi domov. »Tukaj sta,« sem mirno rekel, ko sem zaznal, da sta vstopila v stavbo. Zander me je nervozno pogledal in pomencal s potnimi rokami. »Vse bo okej,« sem rekel in ga poljubil. Ravno v tem momentu sta vstopila Julijan in Niobe. »O, golobčka!« je rekel Julijan in mi pomežiknil. Stopil je do Zanderja in ga objel. »Te skoraj nisem prepoznal, ker imaš na sebi majico,« se je pohecal. Zaznal sem, kako je Zander v trenutku zardel. »Zander, to je Niobe,« sem rekel in opazoval, kako sta si segla v roke. Niobe se je skrbno zakrila pred njim, medtem ko je Julijan sproščeno razkazoval svoje prave oranžne oči. Postregel sem nam z vinom in zraven gledal, kako Zander opazuje Niobe in ona njega. Pričaral sem nam dobro hrano in Julijan je poskrbel za dobro vzdušje. Klepetali smo. Julijan se je spoznaval z Zanderjem in Niobe nas je zadržano opazovala. Za sladico smo imeli lahkotno pecivo, ki ga je za to priložnost spekel Zander. »Volkodlak si,« je nenadno rekel in se zazrl v Niobe, ona pa je samo čakala na pojasnilo. Pokimal sem: »Res je, Zan,« in pojasnil prijateljema: »Nič mu nisem govoril, zelo dober opazovalec je.« »Zakaj mi ne pokažeš svojih pravih oči?« je bil Zander direkten. Vsi trije smo se nasmejali. »Volkodlaki so najbolj zadržani od vseh, dlje časa rabijo, da se navadijo na nove stvari,« je pojasnil Julijan. »Ja, res je … in ne zaupa ti še,« sem dodal. Zander je skomignil in Niobe je ostala tiho.

Ko sem spoznal Rebeko, ko sva si segla v roke in sem se je dotaknil, sem v glavi videl njen spomin, njene misli. Poleg vseh besed, obtožb in predvidevanj sem na hitro videl tudi Zano, Zanderjevo sestro. Njena slika mi nikakor ni šla iz glave. Dozdevalo se mi je, kot da sem jo videl še nekje. »Zan, a se težko pogovarjaš o Zani?« sem vprašal previdno. Skomignil je. »Ne vem, ne … ni mi težko … pet sem bil star, ko je umrla, ne spomnim se je kaj dosti, veš … šele potem, ko sem zrastel, ko sem se zavedal, da je bila in zakaj je umrla, sem začel razmišljati, kako bedno je, da nimam več sestre.« Nadaljeval je: »Starša sta jo bolj pogrešala. Vsakič, ko sem ju kaj vprašal, sem zaznal bolečino v njiju. Nista razumela, da sam ne čutim tako, ker sem bil preprosto premlad. Le dedi me je razumel, rekel mi je, naj jima dam čas. Lahko verjameš, da sta svojčas celo mislila, da sem gej zaradi njiju, da sta me vzgajala preveč dekliško, zaradi hrepenenja po Zani?«

»Imaš morda kakšno njeno sliko?« sem vprašal. Pokimal je, vstal, me prijel za roko in me odpeljal na podstrešje. Poiskal je staro veliko škatlo. Bila je polna Zaninih otroških stvari. Ven je potegnil album, poln njenih slik. Usedel sem se na star, prašen fotelj in odprl album. Gledal sem sliko za sliko. Njen nasmeh mi je bil tako znan, za trenutek se mi je zdelo, kot da ga lahko celo slišim nekje v spominu. »Zakaj si želel videti njene slike?« me je vprašal Zander, ko je videl, da sem odplaval stran. »Ne vem, Zan, zdi se mi … kot da sem jo že nekje srečal. Zadnjič, ko sem videl bežen spomin v Rebekinih mislih, ni mi dalo miru … a bi moral preveriti, ampak samo, če mi dovoliš, če to sploh želiš …« sem odgovoril. »Misliš, da bi bila Zana še živa?« je vprašal. »Ne vem, mogoče raje reciva, da ni, dokler ne izvem kaj več, okej?« sem predlagal.

»Samo za vas, moj dragi Klavdij Vernon,« je rekel Zander, ko je na stekleno klubsko mizo postavil bujen torkov šopek, ki je nastal v njegovih rokah, »njegov šopek« sem ga imenoval. »Saj res … kdaj mi boš povedal, zakaj kupuješ te šopke? Katera skrivnost se skriva za cvetlicami?« je nagajivo vprašal Zander. »Bilo je okoli leta 1520, takrat sem bil star okoli 172 let. Bil sem še mlad, nezrel in podivjan … kot kakšen najstnik, bi lahko rekel. Nisem bil dovolj previden in nekakšna policija tistega časa mi je prišla na sled. Tvoj praprapraprapradedek mi je rešil življenje, mi ponudil zavetje za kratek čas. Skrival me je v kleti svoje hiše in po prostorih takratne majhne trgovine z drobnarijami in rastlinami. Za vedno sem mu ostal hvaležen. Everett je bil res poseben možakar, všeč bi ti bil. Vedel je, da sem drugačen, a se me nikoli ni bal,« sem pojasnil. »Kako sta se spoznala?« je radovedno vprašal in oči so se mu kar svetile. »V bistvu sva se spoznala v baru, kamor so zahajali samo moški, ne morem reči, da je bil gejevski bar, ker ni bil, a si tam najlažje našel moškega za romanco. Everett se je za barom mečkal z moškim, mlajšim od sebe. Videli so ju drugi moški in ju napadli. Sam sem razumel Everettova čustva in nisem mogel dovoliti takega dejanja. Z magijo sem jima pomagal na skrivaj, a je Everett vseeno videl moj obraz,« sem odgovoril. Zander me je navdušeno poslušal, vmes sva se prestavila na sedežno v moji pisarni. »Čez par dni sva se srečala, ogovoril me je in se zahvalil, a sam nisem rekel nič. Bal sem se, da se bi razkril še bolj, kot sem se. Ko sem se čez leta vrnil v to mestece, ko sem bežal pred lovci, sva se spet srečala. Znašel sem se pred njegovo trgovino. Prepoznal me je, brez pomisleka me je vzel k sebi. Njegova žena je bila takrat že pokojna. Sam je vzgajal dva sina in vodil trgovino. Pri njemu je živel tudi mlajši moški, prepoznal sem ga. Z njim je bil Everett takrat za barom. Najprej sem mislil, da sta prijatelja, a sem vsak večer videl tvojega praprapraprapradedka, kako se je odtihotapil na podstrešje in se zgodaj zjutraj vračal nazaj. Na podstrešju je imel moški svojo sobo. Tam sta imela skupno sobo. Spalnica tvojega dedka je bila vedno nedotaknjena. Everett je bil gej. In bil je eden redkih moških, v katerem sem prepoznal čisto ljubezen do svojega partnerja.« Zanderjeve oči so bile solzne, stisnil se je k meni, ganjen nad zgodbo o svojih prednikih. »Za vedno sem ostal zvest in hvaležen tvoji družini. Obljubil sem sebi in Everettu, da vam bom stal ob strani, vam pomagal v dobrem in slabem. Postal sem redna in zadovoljna stranka. Šele sedaj, ko sem spoznal tebe in videl, da si moja sorodna duša, mi je postalo jasno, kaj je bilo moje poslanstvo, kaj je bilo tisto, na kar sem čakal,« sem dodal in poljubil Zanderja.

»Pogrešal sem te,« je rekel Zander, ko sem vstopil v njegovo hišo. »Tak dan je …« je dodal tiho. Tudi Paco in Denali sta priletela do mene in me veselo pozdravila. Zanderja sem poljubil in pobožal njegovo lice. Potem sem poljubil njegov vrat in ga dvignil v naročje, da je svoje noge ovil okoli mene. Čutil sem, kako trd je že. Odnesel sem ga v spalnico, položil na posteljo in počasi razgalil svoje telo. Potem sem tudi Zanderja slekel zelo počasi, izzivalno. Godel in zvijal se je pod mojimi dotiki. Preden sem ga uspel sleči, mu je že enkrat prišlo, ker sem ga dražil preko spodnjic. Svojega tiča sem mu ponudil v okušanje, oboževal sem to, ko me je vzel vase, globoko v svoje grlo. Ulegel sem se in ga povlekel nase. »Zajahaj me!« sem pohotno ukazal. Presenetil sem ga, a se je potem previdno namestil, prijel mojega trdega tiča v roko in se počasi nasadil nanj. Opazoval sem njegov obraz, njegov odziv, ko me je v celoti začutil v sebi. Prijetno in nežno je zagodel, vse kocine so se mu postavile pokonci in zagrabil me je za ramena. Povlekel sem ga k sebi, ga poljubil. Počasi se je začel premikati. Tako eleganten in lep je bil. Obvladal je premike in ritem. Napel sem se in ga še bolj povlekel nase. Še sam sem začel sodelovati, premikati svoje boke, ga fukati. Čutil sem, kako me stiska, čutil, kako moj tič v njem utripa. Prišlo mi je, glasno sem zarjovel, ker se nisem mogel več zadržati. Zander je vame zaril svoje nohte in v nenadnih sunkih pripeljal tudi sebe do vrhunca.

»Izvoli,« sem rekel in iz žepa kavbojk potegnil kartico. »Za vrata mojega stanovanja in dvigalo, plus tvoj prstni odtis, ki ga bova shranila naslednjič.« Nasmehnil se je, me poljubil in segel v predal nočne omarice. Vrgel mi je ključe z obeskom puhaste sovice, kot da bi vedel, kolikokrat sem ga opazoval skozi sovine oči. »Sem tudi jaz že razmišljal o tem, ja,« je rekel in dodal: »Pa sem jih pripravil, a nisem bil prepričan, če … če je že pravi čas.« Nasmehnil sem se in ga potegnil k sebi. »Zan, ljubim te,« sem rekel resno in mirno. Njegove oči so se zalesketale, v njih sem videl odsev svojih vijoličnih. »Tudi jaz te ljubim, Klavdij Vernon.«

Več časa sva preživela pri Zanderju, lažje mu je bilo, če je imel cvetličarno z vrtnarijo na očeh, in še Amelia ter Eo sta prihajala zgodaj zjutraj na delo. Pa tudi Pacotu in Denaliju je bilo bolj udobno doma. Na televiziji sva pogledala kak romantičen film in zraven jedla kokice. Zander se je stiskal k meni, opazil sem, kako me je med filmom opazoval in vsake toliko časa prosil za poljub. Po filmu je ostal v meni prijeten romantičen občutek. Zanderja sem objel preko ramen in ga potegnil k sebi. Včasih v sebi še vedno nisem verjel, da sem ga našel. Le kaj sem naredil dobrega, da sem dobil njega, da sem tako srečen in izpopolnjen, ko sem z njim. »Povej mi nekaj, česar še ne vem, nekaj, česar ne ve nihče drug, zaupaj mi kakšno svojo skrivnost,« sem rekel tiho. Zander me je pogledal in se nagajivo nasmejal. »Skrivnost, a … lahko, a obljubi, da ne bo vplivala na naju …« Pokimal sem. »Hočem poznati vse tvoje skrivnosti, skrivnosti so lahko le šibka točka odnosa, teh pa nočem,« sem pojasnil. »Prav, a mi boš tudi ti povedal kakšno,« je preveril in dodal: »Bil sem mlad … v srednji šoli, z Ianom sva odkrila klub, v katerega so naju spustili kljub mladoletnosti. Zaljubila sva se v ta klub, v trenutke, ko sva bila lahko midva, ko nama ni bilo treba skrivati naklonjenosti do moških.« V svojih mislih sem si predstavljal mladega Zanderja, pokimal sem, ker sem želel, da nadaljuje. »Staršem sva lagala, da sva en pri drugem doma, da gledava filme, da se učiva … zato nama niso dali denarja in znajti sva se morala drugače, vsak po svoje … Ian je kdaj kaj ukradel, sam pa zato nisem zbral dovolj poguma …« je pojasnil. »En večer sem šel sam ven, spoznal sem moškega, všeč mi je bil, želel je biti z mano, želel je kupiti … no, prodal sem mu svojo nedolžnost,« je rekel direktno in se zazrl v moje oči, da bi videl, kako bom odreagiral. Tako resen je bil, sam pa nisem vedel, ali me zajebava ali misli resno. »Hmm … bila je dobra izkušnja, tudi denar mi je prav prišel … zato sem svojo nedolžnost prodal dvakrat,« pojasni in se začne smejati na ves glas. Tudi meni je šlo na smeh. »Kako to misliš dvakrat?« sem preveril. »Prvič sem bil res nedolžen, drugič pa sem se zlagal, a me je potem preveč pekla vest in tega nisem več naredil,« je odgovoril. Začela sva se smejati, nagonsko sem segel na njegov tilnik, da bi preveril zgodbo v njegovih mislih, a sem se potem spomnil, da tega pri njem ne morem. A sem v svoji glavi vseeno kar naenkrat zagledal mladega Zanderja, klub, starejšega moškega, denar, seks. Zdrznil sem se in hitro odmaknil roko, slike so v trenutku izginile. »Zander, videl sem tvoje misli, kako je to mogoče, kako to, da nisi prekinil moje magije?« sem vprašal zmedeno in šokirano. »Videl si moje misli?« je preveril. Pokimal sem, on pa se je nasmejal in skomignil. »Mogoče, ker sem želel, da veš, ker sem ti dovolil, da vidiš.« Objel sem ga in se zamislil, vedel sem, da kaj takega ne obstaja. Nadnaravni ne morejo vplivati na svojo sorodno dušo. Ampak, zakaj Zander ni prekinil moje magije, mojega branja misli? Za kaj takega v svojem obstoju še nisem slišal. »Lahko ponoviš? Zamisli si nekaj, naj te poskusim prebrati …« sem predlagal. Poskusila sva večkrat, a nama ni več uspelo. Razočarano sem zagodel in stvar prepustil naključju.