Piše: Matej Krajnc

Nonesuch, 2017

Prva zbirka albumov Emmylou Harris se začenja tam, kjer običajno sama začne govoriti o svoji diskografski poti. Na dan ploščarn 2017 je tako izšla zbirka petih plošč, ki so njeno glasbo na sceni countryja in country-rocka za vedno zapisale v zgodovino. Zgodbo poznamo: po smrti Grama Parsonsa je Emmy začela z resno samostojno diskografsko kariero in obenem gostovala na dolgem nizu plošč drugih izvajalcev in izvajalk, med drugim na Dylanovem albumu Desire (1976). Obdobje, ki ga beleži pričujoča zbirka, je hkrati tudi njeno najuspešnejše komercialno obdobje z uspešnimi singli in albumi, ki so se vihteli na prva mesta, začenši z drugim iz niza, Elite Hotel (1975). Formula je bila na vseh podobna: skrbno in okusno izbrane pesmi iz countryjevske, bluegrassovske in rockovske malhe, tu pa tam kak avtorski biser (Boulder To Birmingham), sicer pa interpretacije, ki so obveljale za kristalno čiste in estetsko neoporečne, čeprav jim nekateri še vedno očitajo sterilnost. Emmy je v Parsonsovem duhu pripeljala staro glasbo nazaj na lestvice ob bok novi, ki jo je izbirala med najboljšimi pisci in avtoricami mlajše generacije, hkrati pa je to glasbo spolirala, včasih do absolutnega. Sprva jo spremlja Elvisov band z Jamesom Burtonom, Ronniejem Tuttom, Glenom D. Hardinom in drugimi, a za koncerte je v zasedbi imela Rodneyja Crowella in Alberta Leeja, kar je prispevalo k zanimivim kitarskim pasažam, tako v duhu countryja kot rokenrola, v čemer je bil Albert Lee še posebej spreten. Proti koncu desetletja se je začela vse bolj spogledovati z bluegrassom, ki mu je ostajala zvesta še dolgo v prihodnosti, ne ves čas, a k njegovi štimungi se je pogosto vračala. Pesmi Beatlov, Chucka Berryja, Bucka Owensa, Hanka Williamsa, bratov Louvin, Dolly Parton in drugih so izkazovale širino Emmyjinega glasbenega sveta, ki se je v šestdesetih letih začel v folkovskem duhu. Zato je zanimivo, da uradno še vedno noče znova objaviti svojega prvenca Gliding Bird iz leta 1970 in da o njem nerada govori; v tole zbirko bi prav imenitno sodil. Na njem se je pokazala kot zanimiva avtorica pesmi v duhu Joni Mitchell in še koga, pela je tudi Dylana, a tokrat albuma (spet) ne boste našli na spisku, morda ravno zato, ker so njeni avtorski dosežki še nekolikanj epigonski, interpretacije pa pre-parsonovske, čeprav takisto kristalno čiste. “Country glasbe nisem kaj prida poznala,” je večkrat priznala, ko je govorila o obdobju pred Parsonsom. Ta jo je vpeljal v skrivnosti t. i. ameriške kozmične glasbe, zdaj “americane”, v svetove starega, honkytonkovskega countryja, bakersfieldsovskega countryjevskega rocka in v “grešne svetove” bratov Louvin.

V pričujoči zbirki tako najdemo albume Pieces Of The Sky, Elite Hotel (oba 1975), Luxury Liner (1977), Quarter Moon In A Ten Cent Town (1978) in Blue Kentucky Girl (1979). Niz teh petih plošč je dolgo veljal za vrhunec njenega ustvarjanja, dokler se leta 1995 ni pojavila proslula lanoisovska plošča Wrecking Ball. Čeprav je v osemdesetih vsaj sprva takisto skrbno izbirala pesmi za plošče, se je zdelo, da je formulo izčrpala in poslušalstvo njenih plošč ni več kupovalo v velikih količinah. Tako je lahko v miru eksperimentirala in spet dala nekaj več poudarka avtorski noti, kar se je pokazalo na albumu Ballad Of Sally Rose (1985). Posnela je gospelovsko ploščo v bluegrassovskem slogu, Angel Band (1987). Vmes je bilo še nekaj drugih plošč, ki so jih izdali v drugem delu pričujoče zbirke The Studio Albums 1980-83. V dotični, prvi zbirki, pa kdo ve zakaj umanjka božični album Light Of The Stable, ki je izšel leta 1979, čeprav so dodali malo ploščo z naslovno pesmijo.