Piše: Matej Krajnc
Nonesuch, 2019
Dve leti za prvo zbirko je prišla še druga. Zbirka albumov Emmylou Harris iz obdobja 1980-83 prinaša pet plošč, ki v njenem opusu veljajo za “prehodne”; njena sposobnost iskanja dobrih pesmi se je začela vedno bolj prevešati v resne avtorske težnje, kot se bo dve leti po izidu zadnjega albuma iz tele zbirke pokazalo na plošči The Ballad Of Sally Rose, formula iz sedemdesetih pa se je izpela. Po pogumnih countryrockovskih ploščah je Emmy desetletje zaključila z bluegrassovsko štimungo in jo prenesla tudi v naslednje desetletje, kjer je ob docela bluegrassovski plošči Roses In The Snow (1980) nekatere “ostanke” s prejšnjih snemanj izdala na dveh “studijskih albumih”, Cimarron in Evangeline (1981). Prvi je nosil močan bluegrassovski pečat, na drugem pa je po vzoru prvih plošč iz sedemdesetih nabrala paleto različnih slogov, od country rocka (naslovna pesem) do doo-wopa (Mr. Sandman). Na plošči Cimarron najdemo denimo zanimivo izvedbo Springsteenove pesmi The Price You Pay, ki je, objavljena leta 1980 na dvojnem albumu The River, zelo dišala po countryju; Springsteen se je takrat že močno nagibal v countryjevsko in folkovsko smer, kar se je pokazalo tako na tej plošči kot na naslednici, Nebraska, ki je izšla leta 1982, istega leta kot Emmyjin album Last Date; ta je bil njen prvi koncertni zapis in na njem še ena Springsteenova balada Racing In The Street. Album je bil sicer labodji spev njenega Hot Banda iz sedemdesetih, ki je poleg članov Elvisove spremljevalne zasedbe gostil niz vrhunskih glasbenikov, od Rodneyja Crowella do Alberta Leeja in tako naprej. Naslovna pesem je seveda znamenita uspešnica Floyda Cramerja, ki jo je v šestdesetih med drugimi pela tudi Ann-Margret.
Peti album iz zbirke je prišel in odšel skorajda neopazno; White Shoes je po konceptu bolj spominjal na Elite Hotel (1975) kot na bluegrassovske tendence z začetka desetletja, vendar pa je kljub nekaterim ognjevitim countryrockovskim izvedbam, denimo Driving Wheel T-Bonea Burnetta in Billyja Swana, ostal v senci njenih prejšnjih dosežkov. Ker je formula bila že docela izrabljena, je bilo po kreativni plati nujno poiskati nove poti in koncepte, komercialno pa se je Emmy jeziček nagnil navzdol že ob koncu sedemdesetih. To je ni preveč obremenjevalo; nasprotno, osvobodilo jo je. Do konca desetletja se bo še spogledovala tako z bluegrassom (bluegrassovskim gospelom) kot countryjevskim rockom, a njen medijsko najmočnejši trenutek bo prišel šele leta 1995 in z njim tudi oživitev kariere. Pričujoča zbirka je dobrodošel opomnik na obdobje, ko Emmy ni več utirala poti novim trendom, je pa na vinil zapisala nekaj odličnih izvedb. Nos je ni nikoli pustil na cedilu in dobrih pesmi je bilo vedno precej.
