Piše: MK75
“Kdo ve, od kod je k nam prišla?” Vemo, iz Nemčije, in to za te čase presenetljivo hitro. Ekskluzivna različica z (baje) samo 100 primerki na globalni ravni (The World & Outside) se je še našla v eni večjih nemških trgovin, sicer pa jo težko iztaknete celo v ZDA. Še vedno pa je na voljo cenejša, manj razkošna različica brez kovčka, Framptonove plošče in z nekolikanj slabšo elektroniko. Epiphone ponavadi razpošilja svoje kitare brez česarkoli, zato je priloženi kovček indikator visokega ranga njihovih kitarskih serij. Ameriška serija, ki jo zadnje leto in pol spet delajo na domačih tleh, v Nashvillu, in je po ceni primerljiva z Gibsonovimi Les Pauli Standard, od modelov pa izdelujejo Casino in Texan, torej dva modela, ki sta pri Epiphonu najbolj razvpita in poleg Riviere najbolj distinktivna, odkar so jih kupili Gibsonovi tam ob koncu petdesetih, priča o veliki “vrnitvi” Epiphona, pričujoči model Texana pa je seveda v svoji kategoriji, ker je “signature”, torej izdelan “z imenom” in specifikacijami, ki jih to ime priporoča.
Moram priznati, da nisem bil nikoli res velik fen Epiphona – vedel sem za njihove vrhunske archtop-kitare, ki so bili svojčas, pred drugo svetovno vojno, glavna konkurenca Gibsonu in so zdaj pregrešno drage. Vedel sem za njihove nekolikanj bolj odbite modele, kot sta že omenjena Riviera in Casino, a svojo polakustično EJ-200, kopijo Gibsonove SJ-200 sem kar nekaj dolgih let in v dveh različnih barvah igral po sili, ker nisem imel denarja za kaj kakovostnejšega. Tudi zdaj ga nimam, a Gospodove poti so čudne, pravijo, in s stisnjenimi zobmi želva prehiti zajca. Ko sem si počasi ustvaril nekakšno zbirko delovnih kitar, s katerimi si ne delam več sramote na odrih, sem od Epiphonovih obdržal zgolj Casino, ki je seveda legendaren, beatlovski, Sheraton (ker je pač J. L. Hooker) in Riviero, a o njej drugič. A ko mi je znanec iz Nemčije sporočil, da je pri tem in tem dobavitelju na voljo Framptonov model Texana, kitare, ki sta jo proslavila dotični z Baby, I Love Your Way in sir Paul McCartney z Yesterday, sem rekel, da bi morda bilo treba dati Epiphonu novo priložnost. Navsezadnje je zraven kovček, kar pa me je najbolj prepričalo, je dejstvo, da so v pričujočo kitaro namestili LR Baggs, vrhunski elektronski sistem, ki se pojavlja tudi v najdražjih kitarah znamke Martin, dotično različico EAS-VTC pa naj bi v svojih kitarah uporabljal tudi sam Frampton.
Najprej sem ob novici seveda zazijal, rekoč: “Še vedno?” Sto omejenih premium kosov naj bi bilo pošlo že leta 2018, ko je kitara prišla na trg, a nekakšna mini-zaloga je očitno ostala. Nisem slišal, da bi kitaro na veliko vračali. Sam Frampton jo v promocijskem videu hvali, kot da je iz suhega ali vsaj polsuhega zlata.
Kako torej je z njo? LR Baggs premore podkobilični piezo, ki ga je za resno igranje najbolje pomakniti čimdlje desno, torej na minimum. Bolj ko ga navijate, večji feedback nastane in zvok postane nekako pločevinast, zlasti na spodnjih strunah. Ostane “mikrofonski” pickup, ki je tisti, ki kitari daje lepo, kakovostno akustično barvo. Zato je optimalna izkušnja zvoka klasično mikrofonska, analogna, ali z rahlim reverbom in srednjimi toni na akustičnem ojačevalcu – mi smo kitaro vključili v Fender Acoustasonic 40. Pieza ne maram, ne prenesem njegovega tankega zvoka, zato sem se ga skušal čimprej znebiti, kolikor se je dalo. Zanima me naraven, topel zvok Texana, ki je obarval toliko znamenitih akustičnih pesmi iz zgodovine popularne glasbe.
V paketu dobite od Framptona ročno podpisani certifikat o avtentičnosti, priložili pa so tudi album Acoustic Classics, na katerem najdete izbor njegovih uspešnic v akustični podobi. Frampton na sliki sicer drži Gibsona, a vse svoje največje uspešnice je napisal s Texanom. Album sicer dobite tudi v vinilni različici in je lepa Epiphonova gesta: če nekdo odšteje nekaj več valute za različico “Premium”, je lepo, da kitara funkcionira in da tudi dodatki niso skopi.
Kitara funkcionira. Tule je na voljo precej obširen opis “sestavin”, med drugimi seveda trup iz sitke in mahagonija, kakovostni Schallerjevi navijalci strun in lepo narejena ubiralka (pau ferro), kjer prečke ne silijo sem ter tja. Svetujemo sicer, da pred prvo resno uporabo menjate strune, to pa je tudi to. Sklep je jasen: gre za kakovostno elektroakustično kitaro iz Epiphonove serije, v rokah posredno držite tudi pomemben del zgodovine, pri čemer je Framptonovo ime faktor zagotovitve višje kakovosti, kot jo sicer dobite pri Epiphonu (in tale pisec ni bil nikoli mahnjen na signaturke). Omenili smo že, da obstaja še cenejši model brez kovčka, z drugačnim LR Baggsom in z nepodpisanim certifikatom. Cena je znatno nižja, a kakovost tudi. Pri Epiphonu ne bi tvegali. Pričujoči model pa je lepo presenečenje in bo bržčas ostal na preizkušnji za kakšne nastope “v živo” (kar lahko dandanes pomeni marsikaj). En single smo z njim že zagrešili.