Piše: Matej Krajnc
PANONSKI MORNAR
Gledam Banat, Srem in Bačko s Fruške gore,
gledam, a pri srcu je hudo:
pravijo, da tu nekoč bilo je morje,
čakalo me je in usahnilo.
Kakor Magellan sem rojen za valove,
kakor Cook, ta slavni kapitan,
na ravnici sredi njiv pa težko plovem,
morski volk sem v žitu zafecljan.
A morja nimam, ne vem, kaj naj brez njega!
Hja, Donava kar dobra bo za zdaj!
Morja pa nimam in huda je zadrega,
a upam, da nekoč ga le dobim nazaj.
Moje življenje čudno grenko je kot tonik,
in moja žalost grenka ni nič manj,
a na srečo mesec kot svetilnik vodi
varno me po hladnem morju sanj.
Mene pač najhujša smola najde!
Se za zjokat je in hkrati za smejat!
Saj vem, mornar ostane kdaj brez ladje,
a brez morja … to je smola na kvadrat! (prepev: M. Krajnc)
Priznam: s pisanjem se ukvarjam od leta 1981, o glasbi pišem od 1987, profesionalno pa že tudi dobrih 25 let, a ob odhajanju velikih mož, ki so ključno vplivali na odraščanje in svetovni nazor moje generacije, vedno težko pišem nepristransko, čeprav bi menda moral. Res je, z Đoletom se nisva poznala tako dobro kot z Arsenom ali s Piglom, a vendarle dovolj, da sem se ob novici, da je preminil, pošteno zdrznil najprej po osebni in potem še glasbenozgodovinski plati. Spominjam se Splita 1979, ko je s Panonskim mornarjem pometel s konkurenco. Naslednji spomin sega v leto 1980, ko je izšla plošča Odlazi cirkus Ranog mraza; skozi osemdeseta sem jo redno poslušal na obiskih pri mamini sestrični, ki je bila velik fen. Vasa Ladački? Kakšna vas? Mirka … Nisam bio ja za nju … Menuet … Vse to mi je, negodnežu, odzvanjalo v glavi z veseljem in hkrati tesnobno lepoto, ki jo prinašajo Đoletove pesmi. Pozneje, z več življenjskimi izkušnjami, sem dojel tragiko pesmi Ostaje mi to što se volimo. Dojel sem minljivost in cikličnost časa v pesmi Odlazi cirkus. In, čeprav Đole te pesmi pozneje ni maral več peti, sem ostal vedno ponosen na sentiment iz pesmi Računajte na nas. Ne kot hvalnico kultu osebnosti, ampak duhu časa, ki je obetal prihodnost; ta je prišla, a smo si jo zapravili.
Ploščo Pub mi je dve leti pozneje prinesel oče; na njej pa Ilona, Ratnik paorskog srca, Lepa protina kći … In Pesma o jednom petlu, ki je bila velika uspešnica in sem jo skoraj vsak teden slišal v oddaji V nedeljo zvečer. Občudoval sem preprosto estetiko njegovih balad in se čudil jezikovni žmohtnosti, ki je vela iz njegovega pisanja. Ko je Jaka Košir leta 2002 objavil knjigo s prevodi njegovih pesmi, se jih je tudi meni že nabralo za knjigo. Bil sem na koncertih, poznal sem mnogo dolgih zgodb in tudi romanov, ki so bili spet čisto specifični. Imeli so soundtracke v obliki plošč, kar me je navdihnilo, da sem pri pisanju svoje proze tudi sam vedno pisal še glasbo. Hvala torej za Radoslava, Domna Frasa, Magdaleno, Balado za bencinsko s sirom itd. itd. Brez glasbe bi bili samo romani, kot mnogi drugi, tako pa imajo svojo dimenzijo, drugo življenje. Ko sva se v devetdesetih nekajkrat srečala v Mariboru, ni bil nikoli gostobeseden kot na odru. Nič hudega. Saj smo imeli oder. A še vedno mi je žal, da po 2004 nismo več dobili novih plošč. Ni mu bilo, da bi nove komade še izdajal na tak način. Prihajali so kot singli, tudi tisti v poklon pokojnemu Kemu.
Balašević je bil ena najboljših in najbolj izpisanih avtorskih pesniško-glasbenih zgodb naše izvirne domovine. Poleg Pigla, Breclja, Janija K., Zorana iz časov Franzev, Arsena, Bore, Momčila, Johnnyja in Miladina (pa me opomnite, če sem koga še pozabil … ah, Kemo zagotovo tudi pride zraven, če ne z drugim, vsaj z Zemljo moja, pesmijo, ki je v nekaj kiticah zaobjela vse, kar je bilo v naši domovini najboljšega) je bil eden tistih pesniških biserov, ki ne morejo nikoli ostati zgolj stekleno oko. Če so mu očitali stihoklepstvo, se je zgolj nasmehnil. Vrhunska poezija (obrtne in siceršnje mojstrskosti), ki čemi v pesmih, kot so Lepa protina kći, Ne lomite mi bagrenje ali Nevernik, govori sama zase. In to so vselej priznavali tudi tisti, ki ga sicer niso marali. Njegov opus je bil tekstura, ki nas je prenašala in prinesla v zrela leta, ko smo njegovo poezijo in melodijo lahko še tolikanj bolj cenili … ker smo jo doživeli in preživeli. Krišom kroz trsku i šaš ali neposredno, s plavanjem po Donavi. Mali angeli iz Citron pesme imajo zdaj še nekaj več dela, prav pa je, da se tale zapis konča z bržčas njegovo največjo pesmijo. Počivaj v miru, mornarčina, in pridi kaj naokrog, ko se vrne tvoje morje. Mi pa bomo poskrbeli, da boš med nami ostal tudi sicer!
Kaj mi bodo konji vranci, na livadi razigranci,
ura kot gospoda in pristave,
briga me za njive plodne, vinograde vinorodne,
konje vprežene, rodovne glave,
če pa nisem s tisto, ki jo ljubim! (Prepev: M. Krajnc)