Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Piše: Matej Krajnc

Goga, 2020, prevedla Seta Knop

Delikatni ljubimci, kje ste? Če menite, da bo tole leposlovni priročnik za vas, potem izvolite. Seveda je naslov zasnovan premišljeno in duhovito, kot tudi sicer premisa pričujoče knjige, ki v svojem jedru ni prav nič duhovita, pač pa precej stvarna in angažirana. “Občutljivi in učljivi ljubimci”, piše na zadnji platnici, kar je seveda še za kanček duhoviteje kot “delikatni” … a tudi kanček bolj priostreno, celo ironično. Za Balkan so časi zmeraj zanimivi, tudi če nekaj desetletij traja sorazmerni mir, saj vsakih petdeset let izbruhne vojna, kot je nekoč duhovito pel Bajaga v eni svojih ne zares tako redkih “političnih” pesmi. T. i. “svinčena sedemdeseta” v Jugoslaviji in razburkana Grčija v sedemdesetih si niti nista tako jako podobni situaciji. Saj, “svinčena sedemdeseta” je treba jemati z zrncem soli, to zdaj že vemo, medtem ko za Atene pojma nimamo. Nismo bili tam. Svojo generacijo, ki se je rojevala v prvi polovici sedemdesetih bi lahko marsikaj povprašal, a Milena je imela takrat še malo manj kot desetletje časa, drugih pa ta hip ne bi povpraševali. In v to obdobje seže pričujoči roman Svetlane Slapšak; poznamo jo po pronicljivem in neprizanesljivem peresu, kot zapisovalko boleče stvarnosti, ki pa vedno premore feferon (satire ali samoironije, za katerega se ponavadi izkaže, da je v svoji duhovitosti lahko še kako pekoč), s katerim se moramo spopasti. Imate dobro priostrene zobe? Se ne bojite ostrine? Pa potovanja? Če je tako, potem bodo tale sedemdeseta kot nalašč za razmislek o … dvatisočdvajsetih. Jugoslovanska študentka filologije in ruski igralec, ki ni več rosno mlad, a še vedno dovolj mlad, se ne potepata zgolj po različnih Grčijah, ki smo jima vedno priča, če se hočemo zares potopiti v kulturnozgodovinsko podobo sveta, pač pa gresta “do Urala čak” … ne čisto zares, in tudi 442 do Beograda ne bo čisto držalo, a hej, od kdaj je resnica absolutna? In, če smo že pri tem, od kdaj relativna? Se današnja podoba sveta res tako razlikuje od atenske vojaške hunte izpred skoraj pol desetletja ali poskusov demokratizacije države, od katere smo malce pozneje dobili nekaj ključnih rockovskih bendov sodobne balkanske dobe? Je svet lahko pravičen, to vprašanje ves čas slišimo v ozadju napetega in tudi strukturno pestrega romana, ki je lahko hkrati politični, osebni in splošnozgodovinski učbenik sodobne polpretekle dobe. Ljubezni v njem ne manjka, a osmišljena je hkrati z drugimi faktorji “zunanjega” sveta – in kot taka občutljiva, učljiva, skratka: delikatna. Če živiš sredi (po Dylanu) političnega sveta, je lahko ljubezen dejanska, brezkompromisna opcija? Ali je takisto vojaška hunta, antična anahronija in pionirsko zaprisežena vizija boljšega sveta?

Dandanes ni več čas zemljevidov, vsaj za tiste, ki želijo misliti s svojo glavo, ne. Knjige se digitalizirajo, potopisi s ključkov vstopajo v glave na hiter način, ljubezenske zgodbe pa služijo kot “quickie”. Sarkazem lahko poznajo zgolj izvoljeni, a njihov je neslan, nič delikaten, še manj učljiv. Pričujoča knjiga pa je vse kaj drugega – je novodobni zemljevid mentalitete in opcij, ki skozi prizmo starejšega sveta zaživijo povsem brezkompromisno. Njihov nasmešek nas sili k razmisleku, njihova resnica je še kako potrebna. Smo tako nori, da bi šteli zvezde namesto znakov in črt na avtocesti? Hej, nikarte podcenjevati sodobnega človeka, ne v eno ne v drugo smer, vedno je lahko še hujši. Manj občutljiv in manj delikaten. Zato najprej čestitke za naslov. Nato še za preostanek knjige, ki je ne boste zlepa odložili.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.