Piše: Matej Krajnc

Mariborska literarna družba, 2020

Nikoli nisem razumel tekmovanja v literaturi (in umetnosti nasploh). Že, svojo resno literarno pot sem začel z natečaji, najprej z Roševimi dnevi, nato s sedanjo Urško, ki se je v devetdesetih imenovala drugače. Brez teh natečajev bi bila moja javna spisateljska pot bistveno drugačna in zanje sem hvaležen. Kljub temu pa nisem bil nikoli sam iniciator teh reči: na oba zgoraj omenjena natečaja so me prijavili drugi, ko sem dosegel uspehe, sem bil seveda zadovoljen, razumel sem princip zadeve, popolnoma sprijaznil pa se nisem nikoli. Izrazi, kot so “najboljša pesniška zbirka leta tegaintega”, “najboljša pesem” ali “najboljši slovenski roman” mi niso nikoli sedli; nikoli namreč ne gre samo za eno ali enega, vedno je vzporedno še kakšen, ki na račun izbranega ni in morda sploh ne bo dobil možnosti. Kot mladič sem bil mnenja, da je vedno za vse dovolj prostora … in sem se seveda motil. “Literarni krogi”, ki medse niso pripuščali novincev/novink in drugačemislečih, bodisi skupine ali revije (v katerih posledično ni bilo moč objavljati), so mi načeloma šli na živce, zato nisem bil nikoli del teh arhimedovskih reči. Prav tako nisem bil nikoli del nobene “generacije”, ne v literaturi ne v glasbi. Kar pomeni, da sicer nisem bil vedno čisto out, nisem pa tudi bil in. OK, sem si rekel, nič hudega. In ko sem dobil v roke pričujoči zbornik, sem se ob prebiranju in zlasti ob branju spremne besede nasmehnil v smislu: tako nekako, ja.

Z Marjanom Pungartnikom se poznava od mojih začetkov, ne sicer od 1981, ko sem zapisal prve verze, ampak tam od 1986, ko sem prvič sodeloval na Roševih dnevih. Ko sem dobil priložnost, da kaj napišem o zborniku z njegovih literarnih delavnic, sem jo seveda zgrabil, zlasti ker sem vedel, da so se na teh delavnicah kalili nekateri kolegi in kolegice, ki jih cenim in s katerimi smo pozneje tako ali drugače sodelovali in še sodelujemo. Pungartnik v spremni besedi razlaga “anamnezo” svojih delavnic in marsikateri kontekst, ki se dotika malih in velikih zgodb mariborskega (in slovenskega) kulturnega okolja. Zanimivo se je spomniti, da je v Mariboru nekoč obstajal pododbor DSP, prav tako zanimivo se je spomniti EPK, seveda pa je najzanimivejši in najpomembnejši del knjige sam izbor besedil, ki bralca nagovarja s svojo pestrostjo in tudi časovnim razdobjem šestindvajsetih let, v katerih se je v mnogih pogledih pisala zgodovina sodobne mariborske (in tudi splošnoslovenske) literarne scene, bodisi še danes aktivnih avtoric in avtorjev bodisi takih, ki poleg pisanja podobo “scene” soustvarjajo tudi na druge načine.

“Zame je to spomin na prijetne in včasih zelo neprijetne strani naloge, ki mi jo je daljnega 1977. leta naložil mariborski pododbor DSP. (…) Naj bo ta skromen izbor spomin na herojska leta 1978-2004. Moja in mojih delavničarjev.” je zapisano na zavihku. Oseminsedemdeset imen, izbranih v zborniku, ni majhna številka, a celotna slika je še precej širša in jo najdete na koncu knjige, namreč imena vseh, ki so sodelovali na delavnicah, ne glede na to, ali so v pričujočem zborniku. Če se vprašamo, kje nas torej Čevelj žuli, odgovor dobimo med platnicami Nezemljana v mojem stranišču, kot je zbirka duhovito naslovljena po pesmi Olge Brycht.