Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga, 2021

Ko kdo omeni Finžgarjevo ime, mi v glavi vedno zazvoni več osebnih referenc v naslednjem vrstnem redu: najprej niz knjig Izbranih del, ki jih je v začetku šestdesetih izdala Mohorjeva družba Celje, ko je za krmilom bil moj stari oče. Nato veselo branje njegovega prispevka v zborniku Spomini na otroštvo, ko je pripovedoval o tem, kako ga je oče, da bi se učil, privezal za mizo. Nato spet veselo branje Gospoda Hudournika. Nato malce manj veselo osnovnošolsko branje Pod svobodnim soncem, ko sem si izpisoval vsebino po poglavjih in komajda prišel do konca. Tisto beležko še vedno imam in potem sem potreboval kar nekaj časa, da sem se romana znova (in bolj veselo) lotil. A pod vplivom Sonca sem v OŠ spisal svojo, precej krajšo različico zgodbe o starih Slovanih, ki jo tudi še hranim. Nato pa je tu seveda pisateljeva fizična podoba iz Izbranih del in zgodbe, ki sem jih poslušal: kako se je stari oče vozil k njemu v Trnovo, kako je o njem vedno govoril kot o prijaznem, dostopnem, a osebno vase zaprtem in doslednem človeku, ki je dobro vedel, na kakšen način želi prezentirati svoje delo. V šoli smo o Finžgarju precej govorili, a veliko podrobnosti iz njegovega življenja sem izvedel šele pozneje: da je bil med liberalnejšimi duhovniki svojega časa, da je zaradi pogoste menjave župnij, kjer je služboval, dolga leta zadihano lovil čas za pisanje in tako naprej. Velik del njegove osebne in poklicne zgodbe osvetljuje pričujoča knjiga, ki je izšla ob 150-letnici njegovega rojstva in ko sem jo dobil v roke, sem pomislil: “No ja, pa saj niti še ne bi bil tako zelo star!”

Podoba Gospoda Hudournika je (stoična) podoba pisatelja samega, ki nas motri tudi z naslovnice pričujoče knjige. Vera v resnico, lepoto in pravico je naslov, ki nekako povzema pisateljevo delo; naturalizem, beremo, ni bil zanj, tudi cinizem moderne ne, a to ga ni oviralo, da ne bi prijateljeval z mnogimi avtorji zunaj svojega kroga pisateljske estetike. Beremo o tesnih prijateljstvih z Govekarjem in Cankarjem, Mihael Glavan pa v svojem razdelku podrobno očrta njegovo poklicno in literarno pot, tuhtanja in razmišljanja, ki so se mu ob tem pojavljala, in se dotakne tudi nekaterih bolj delikatnih let, tik pred drugo svetovno vojno in v prvih vojnih letih, ko Finžgar pri nekaterih omahujočih duhovniških veljakih kot odločen antinacist ni bil preveč priljubljen. Janez Bogataj, pisateljev pranečak, v knjigi oriše Finžgarjeva zgodnja leta in nato prispeva tudi oseben spominski zapis. Bogata fotodokumentacija, ki zdaj že prislovično krasi tovrstne monografske publikacije Mladinske knjige, je takisto iz njegovega arhiva, iz arhiva NUKa in SAZU. Na koncu monografije pa najdete še izbrane odlomke iz protagonistovih del.

Vera v resnico, lepoto in pravico v teh časih postopoma izginja iz vrednostnih sistemov sveta, vse bolj dosledno jo zamenjuje Mamon, kot bi to bržčas označil sam Finžgar. V časih, ko je resnica fake, pravica pa vse bolj na strani tistih, ki jo znajo zmanipulirati, je vnovično srečevanje s Finžgarjevimi deli veselo opravilo; ne iz nostalgije za starimi časi (ki načeloma niso bili nič boljši, zgolj drugačni), pač pa ravno zaradi vere v to, da prihodnost prinaša nekaj svetlega. Finžgar ni bil naturalist, niti reist, bil pa je (krščanski) realist, ki o svetu ni imel izgubljenih iluzij, pač pa ga je obravnaval takšnega, kakršen je bil, seveda z vrednostnim sistemom tedanjega cajtgajsta, ki pa ga je znal tudi obsoditi in si misliti svoje. In če si dandanes ne moremo zamisliti hlapcev in dekel per se, pomislimo, kaj se po svetu dogaja že dobro leto dni. Ljudje usode nimamo v svojih rokah, čeprav bi jo morali imeti in sistem svobodnih sonc vedno bolj škripa. To rekši, Finžgarjevo delo dandanes seveda ne sme pomeniti pretiranega eskapizma (če se mlade generacije z njim že ne znajo poistovetiti na isti način, kot so se naše; vendar tudi za to obstaja ključ), ampak ravno toliko, da nam da misliti. Kaj pa nam da misliti? Zagotovo ne zgolj tega, kako bomo ugnali neugnanega Liska. Vendar pa tudi to.