Piše: Melanija M. K. Lamerov

»Z. K.«

Končal sem četrtkova naročila, Rebeki sem pomagal v cvetličarni, potem pa sem pristal v pisarni. Dolg dan je bil za mano. Usedel sem se na stol in zavzdihnil. Moral sem še preveriti elektronska sporočila in zaloge. Kar naenkrat sem na mizi opazil listek, ki ga nisem poznal. Pograbil sem ga in ga razprl. Na njem je bil napisan naslov s čitljivo starinsko pisavo s pripisom »tu boš našel vse odgovore, A«. Nič mi ni bilo jasno in nikakor se nisem mogel spomniti nikogar, ki bi ga poznal na črko A. Zgrabil sem telefon, da bi poklical Klavdija, a sem si potem premislil. Pograbil sem listek in jakno ter skočil v avtomobil.

Parkiral sem pred občinsko stavbo v centru mesta. Potem sem na listku še enkrat preveril naslov. Na glavo sem si nadel kapuco in se odpravil po dolgi ozki ulici. Ustavil sem se pred ogromnimi lesenimi vrati, na katerih je bila številka, ki je bila na listku. Ozrl sem se naokoli, šele takrat sem opazil, da je ulica popolnoma prazna. Z obema rokama sem prijel za veliko kljuko, da bi odprl težka starinska vrata. Pristal sem na temnem hladnem hodniku. Na koncu hodnika so bila odprta vrata in soba, v kateri je gorela luč. Z nekaj previdnimi koraki sem stopil vzdolž hodnika naravnost v sobo. Tu je bilo že bolj toplo in prijetno. Na veliki mizi je bila odprta stara knjiga v formatu, ki ga sploh nisem mogel prijeti v roke. Slekel sem si jakno in se usedel na velik masiven oblazinjen stol ob mizi. Zazrl sem se v besedo, napisano z velikimi črkami na vrhu knjige: »Lisica«. Razen živali mi ta beseda ni pomenila ničesar drugega, zato sem bral dalje. »Lisica je modro, zvito, skrivnostno, radovedno in igrivo bitje kakršnekoli vrste. Je edino bitje, ki ni šibka točka svoje sorodne duše, ampak je njeno varovalo, njen ščit. Z izredno sposobnostjo zidov lahko svoje misli zapre pred vsakim nadnaravnim bitjem, hkrati pa je edino bitje, ki lahko svoje misli odpre za sorodno dušo, ko to želi. Z veliko vaje, vztrajnosti in truda lahko lisica znatno poveča moč svojega partnerja. Le tisti, ki ima čisto dušo, srce, duha in dejanja, je lahko gostitelj lisici. Lisica se zelo redko pojavlja v zgodovini nadnaravnih, ko pa se pojavi, se zapiše v zgodovino in jo je nemogoče skriti ter strogo prepovedano uničiti«. Prebrane besede so se usedle nekam v moje telo, kot popolni koščki sestavljanke. Počutil sem se drugače, bolj jasno, bolj samozavestno. Jaz sem bil Klavdijeva lisica.

Iz žepa sem potegnil telefon in slikal stran, ki sem jo ravnokar prebral. Ko sem v galeriji želel preveriti fotografijo, sem našel le fotografijo popolne beline. Pokimal sem. »Okej, razumem namig. Hvala, kdorkoli že si …« sem tiho šepnil in zapustil stavbo.

»Zander, a si se kdaj tepel?« me je vprašal Klavdij. Odkimal sem in se zarežal. »Ne, zakaj?« »Hmm … a si vsaj kdaj poskusil, kako bi to izgledalo, morda kak tečaj samoobrambe?« je nadaljeval. »Ne, nisem. Misliš, da bi moral?« sem preveril. »Ja, mislim, da bi moral. Jaz bi se boljše počutil, mogoče kdaj ne bom mogel biti v minuti pri tebi …« je rekel zaskrbljeno. »Pri nadnaravnih mi to ne bo nič pomagalo …« sem odgovoril trmasto. »Motiš se, večina čarovnikov se ne zna fizično spopasti, ker se zanašajo na svojo magijo … vampirji so res hitri, a so zato volkodlaki kdaj preveč zasanjani … izmenjevalci pa so res močni, njih se sploh ne lotevaj …« je pojasnil. »Si bom zapomnil,« sem odgovoril, a me je Klavdij že zvlekel ven na travo. »Daj, poskusi me udariti,« je rekel. Zasmejal sem se. »Ne, ne morem,« sem se uprl. »Seveda me lahko,« je rekel resno in naredil odločen korak proti meni. V rokah se mu je kar naenkrat pojavila veja in ko me je želel z njo udariti, sem odskočil. »Tako, ja … zberi se, Zan, poišči si svoje orožje,« je rekel in še enkrat zamahnil proti meni. Počepnil sem in s tal pograbil velik kamen, vrgel sem ga proti njemu, a sem ga zgrešil. Potem sem pograbil še enega in ga zalučal v njegovo stegno. Zadel sem ga in Klavdij je odskočil nazaj. Njegove oči so se zasvetile, kot bi se razjezil. »Fak, oprosti!« sem hitro rekel in že pozabil, da se bojujeva. »Ne opravičuj se, nikoli. In naj te svetleče oči nadnaravnih ne zmedejo, tudi če so najlepših barv tega sveta,« je rekel in že nazaj stal pred mano. Spet je zamahnil z vejo, tokrat bi me zadel s polno močjo v trebuh, a se je ustavil. »Zberi se, Zan!« je jezno ukazal in mi dal par korakov prednosti. Preganjala sva se okoli hiše, se lovila po celem posestvu. Na koncu sva bila oba zgoraj brez, oba umazana od blata in trave, ki sva jo pobrala po tleh, ko sva padala. Vsak moj udarec je bil za Klavdija le dotik, vsaka rana se mu je takoj zacelila. Klavdij mene ni poškodoval, sem se pa zato sam, ko sem padel čez korito za rože. Opraskal sem se po komolcu. Klavdij je prijel mojo roko in preveril rano, potem jo je obliznil z jezikom. Zaradi sline me je rahlo zapeklo, a me je njegova slina tudi zacelila. Zraven je zagodel. »Obožujem okus tvoje krvi,« je rekel in oči so se mu zasvetile. Potem je vdihnil in jih zaprl, počasi umiril žival v sebi.

»Pridi sem …« sem slišal Klavdijev glas, ko sem stopil izpod tuša in se obrisal. Gol sem stopil v spalnico, on pa je v trenutku z nadnaravno hitrostjo vstal in se ustavil pred mano. Iz rok mi je vzel brisačo in jo spustil na tla. Potem me je strastno poljubil in me obrnil stran od sebe. Poljubil me je na tilnik, na vrat, na rame. Potem je dvignil mojo roko, me poljubil na prste, polizal celo roko vse do podpazduhe. Malo me je zažgečkalo, a je vseeno nadaljeval po desni strani mojega telesa navzdol, vse do boka, stegna, kolena, gležnja. Zelo me je vzburjalo, ko je čepel pred mano in dominantno jemal, kar je bilo njegovo. Prestavil se je na gleženj leve noge in me lizal počasi navzgor, vse do vratu. Polizal je rob moje čeljusti, sesal moje adamovo jabolko, zagrizel v moje ustnice in potem zopet pokleknil. Me vzel v usta. V trenutku je slekel še sebe. Potegnil me je nase, da sva pristala na tleh sobe. V usta mi je porinil svojega tiča, medtem ko se je sam igral z mojim. Poiskal sem njegovo analno luknjico in jo zmasiral s kazalcem in sredincem. Potem sem palec previdno potisnil vanj, da je zarenčal in se mi še bolj nabil v grlo. »Te lahko jaz …« sem šepnil previdno. Za trenutek je obstal, mislil sem, da me ni slišal. Potem me je sunkovito obrnil in me potegnil nase. Razkrečil je svoje noge in me privil k sebi. Ničesar ni rekel, le na roko mi je stisnil lubrikant. Namig je bil jasen. Navlažil sem njegovo luknjico in svojega tiča. Najprej sem šel vanj z dvema prstoma, a je bil že dovolj odprt in sproščen. Glavico tiča sem prislonil k njegovi željni luknjici in se počasi zaril vanj. Gledal me je s svetlečimi očmi in me potegnil k sebi, da je dosegel moje ustnice. Godel je in se napenjal, ko sem z vsakim gibom zajel globlji del njegove ritke. Močno me je stiskal okoli tiča, bil je tako prekleto fukabilen. Zraven sem ga drkal in opazoval, kako je uživaško predel. Stegnil se je in mi v ritko potisnil dva prsta, to me je odpeljalo čez rob. Močno mi je prišlo vanj. Klavdij se je le zarežal, ni mi dovolil počitka, takoj me je polegel na trebuh in se grobo zaril vame. Fukal me je hitro in globoko, potem se je umiril, me potegnil na bok. Lizal me je po hrbtu in nežno drsel ven in notri iz mene. Zopet sem se vzburil, prijel me je v roko in naju oba pripeljal do vrhunca.

V torek sem se vračal iz Klavdijeve pisarne, ustavil sem se še v trgovini in svoji najljubši čokoladarnici. Bil sem na obisku pri Ianu in Shaii. Shaia je bila odmaknjena in čudna, dozdevalo se mi je, da gre za Franka, a ni želela sama ničesar reči, jaz pa tudi nisem vrtal vanjo. Malo se mi je že mudilo in polno glavo sem imel opravkov, ki so me še čakali v cvetličarni z vrtnarijo. Na kratki razdalji med Ianovo in mojo hišo se je na ovinku pred mojim avtom pojavil velik bel volk. Močno sem pritisnil na zavore, da se je avto skoraj zapeljal s ceste. Vedel sem, da to ni navaden volk, bil je volkodlak. V sebi sem zakričal Klavdijevo ime. Vrata avta so se odprla in nekaj me je potegnilo ven. Vame so zrli trije pari oči. Na obrazu sem začutil mokro krpo in kar naenkrat nisem več vedel zase. Tema.