Piše: Mario Berdič Codella
Ciklus Naslikaj mi besedo Barbare Borlovan ali Borlovanke je nastajal kot magistrska naloga iz likovne terapije, kjer je umetnica slikala in risala upodobitve posameznih besed, ki označujejo določene pojme, katerih vsebina jo navdihuje skozi vso življenje. Besede kot so akcija, čiste misli, dobrodelnost, harmonija, poštenost, osredotočenost, ustvarjalnost, vesolje, skupaj sto, je napisala na listke, ki jih je nato poljubno izbirala in po trenutnem, spontanem navdihu ustvarjala v obliki večinoma abstraktno asociativnih podob (z izjemo neposredno prepoznavnih motivov planeta v Vesolju, krvničk v Zdravju, jajčeca s spermiji v Priložnosti in redkih drugih) na papirnatih temeljnikih v mešanih tehnikah, kjer se enakovredno prepletajo presevajoči naslikani in narisani liki. Vendar je osnovna težava upodabljanja Borlovankinih besed prav v njihovi neupodobljivosti, saj je naslikati ali narisati besedo krava neprimerno lažje, kot pa upodobiti pojem večnosti, da bo vsakomur prepoznaven. A vendar je prav v sproščanju s pomočjo svobodnih asociacij smisel umetničine likovne terapije, pri čemer sestavlja iz, recimo temu, lastne abecede likov in barv specifično sintakso likovne izpovedi, ki pa je razumljiva samo njej. Raznovrstni geometrizirani, bodisi poligonalni bodisi krožni oz. polkrožni liki, ki se jim lahko pridružijo še poljubne organske »tvorbe«, so lahko naslikani kot oble plastike ali pa narisani kot prosojne silhuete. Površine likov ali celo prostorska ozadja neredko dopolnjujejo grafizmi v obliki črtkanih ali mrežastih rastrov, nanizanih polkrožnih ali ravnih linij in podobnih »epitelijskih« porisav, ki dopolnjujejo likovno dogajanje in se zdijo kot nekakšne tetovaže.
Umetničine prevladujoče središčne, redkeje mrežne kompozicije ali morda bolje rečeno sintakse sprožajo morda največ asociacij na podvodne ekosisteme, ki se neredko prepletajo s kopenskimi in zračnimi, saj posreduje večina likovnih objektov vtis lebdenja in fluidnosti, kot bi šlo za gladko obrušeno, poligonalno kamenje, ki se med seboj celo dotika ali preseva ali nadgrajuje, pri drugih upodobitvah pa lahko, na primer, doživljamo mikroskopska organska tkiva, kozmične pokrajine, še posebej pri izrazito krožnih in polkrožnih likih, ali pa kakšne kopenske krajine, ki se poglabljajo v globino voda in višino neba. Ampak umetnica ne želi, da bi brali njene besede in stavke kot jih je upodobila ona, marveč skuša opazovalca spodbuditi k lastnim svobodnim asociacijam, še več, opazovalca skuša povabiti k temu, da še sam vzame čopič ali pisalo v svoje roke in se počne sproščati in ozdravljati notranje napetosti s pomočjo likovnega ustvarjanja, pa naj je nadarjen ali ne.
